Protikulturni minister
Postopna razgradnja kulturnega resorja se dogaja že vrsto let. Veliko institucij je kadrovsko in finančno podhranjenih, upad obiska zaradi zapiranje javnega življenja pa je situacijo dodatno poslabšal.¹
Minister Vasko Simoniti situacijo poskuša izkoristiti za uvajanje novega kastnega sistema znotraj kulture, ki temelji na strankarski in ideološki pripadnosti. Izredno ranljiv položaj institucij in posameznikov mu omogoča, da z različnimi oblikami pritiskov doseže uveljavitev svoje volje.²
Poleg političnega kadrovanja in prioritiziranja določenih delov kulture nad drugimi na osnovi ideoloških blodenj je minister opustil dolžnost, ki jo ima do lastnega resorja, saj je dovolil vladi, da po nepotrebnem škoduje kulturi.
Epidemiološke ukrepe bi lahko postopoma zaostrovali in sproščali glede na stanje okužb, kar bi kulturnim ustanovam omogočilo vsaj delno ublažitev izgub, vendar je vlada javne prireditve in druženja skoraj v celoti prepovedala velik del tega in lanskega leta, s tem pa v gonji zoper protestnike škodila kulturi, organizatorjem prireditev ter javnemu proračunu.³
Popravilo škode, nastale pod mandatom Vaska Simonitija, ter začrtanje novega kulturnega modela, ki bo vzdržen, bo dolgotrajen proces, v oblikovanje katerega bo potrebno vključiti tako institucionalno kot neodvisno kulturno sfero.
Vzpostaviti je potrebno tudi varovalke, ki bodo preprečevale samovoljna in sporna ravnanja ministrstva za kulturo, kot so npr. groba poseganja v razvoj kulturne politike, predvsem na najbolj občutljivih področjih, kot so neodvisni producenti, samozaposleni v kulturi in mediji, ter poseganje v delo neodvisnih komisij in odlašanje z imenovanjem direktorjev zavodov.
