Odpuščanja v industriji so nova realnost
Zapiranje tovarn in masovna odpuščanja delavcev v industriji so nova neizbežna realnost.
Ob vsaki odločitvi lastnikov o zapiranju proizvodnje in odpuščanju delavcev slišimo krike brezupa. Slednje je še posebno izrazito v manjših krajih, kjer gre pogosto za »socialne bombe«, saj se zaradi posledic dolgoletne centralizacije države in neučinkovitega črpanja ter porabe kohezijskih sredstev[1] lokalna gospodarstva še leta po tem ne opomorejo. Takšna je realnost nove tehnološke dobe, pri zapiranju tovarn pa gre le za pokušino tistega, kar nas še čaka in več kot očitno je, da se na to ne pripravljamo.[2]
Slovenska industrija ima nižjo dodano vrednost od npr. avstrijske predvsem zato, ker je velik del lastnikov tujcev, ki kanalizirajo dobičke in ključne funkcije v matična podjetja, medtem ko država trpi vso težo negativnih posledic od onesnaževanja in izpustov do nekontrolirane porabe zajetij pitne vode ter požiranja subvencij za nadaljnjo vzdrževanje slabo plačanih delovnih mest.[3]
Slovenija s takšno politiko tudi izgublja v mednarodni trgovini napram razvitejšim državam, saj izvažamo polizdelke, uvažamo pa dražje dovršene produkte. Izgubo sicer uspešno nadomeščamo z lastnim “izčrpavanjem” drugih držav skozi mednarodno trgovino. Taka je pač realnost monetarne unije, ki ni hkrati tudi fiskalna in socialna ter nima mehanizmov razporejanja trgovinskih presežkov v obliki investicij, kar pa bo v izogib razpadu evroobmočja nujno potrebno spremeniti.[4]
Vprašati se moralo, ali želimo še naprej vzdrževati in z ekonomskimi politikami podpirati staro industrijo, posebno tako, ki je v lasti tujcev, ali pa bi se bilo morda mnogo smiselneje usmeriti v podporo novim tehnologijam? Predvsem v digitalizaciji gospodarstva se za Slovenijo odpira velika priložnost, saj lahko v veliki meri zaobidemo težave, ki jih je ustvarila dolgoletna centralizacija. Ta proces zahteva tudi velike napore za prekvalifikacijo delavcev.
Poskusi politikov, da bi s politično močjo in pritiski dosegli, da tovarne ne odpuščajo, je ob odsotnosti konkretnih razvojnih strategij ter resne ekonomske politike žal edino orodje za obvarovanje lokalnih skupnosti. Sindikati so v primeru zaprtja celotnih tovarn popolnoma nemočni.
Masovna odpuščanja industrijskih delavcev se bodo v prihodnje zagotovo še naprej dogajala, zgolj usmerjanje naporov v politično pritiskanje nad lastniki ni dovolj, potrebnih je na desettisoče nadomestnih delovnih mest v panogah, ki imajo dolgoročno perspektivo. Zato je še toliko bolj pomembno, da se načrt črpanja evropskih milijard oblikuje skozi širšo javno razpravo. Osnovni temelj naj bo razvojna usmeritev celotne države in ne parcialni interesi ozkega kroga deležnikov, s katerimi je do sedaj pri oblikovanju načrta sodelovala vlada.[5]
Veliko nevarnost pa predstavljajo tudi težave zagotavljanja nasledstva v majhnih in srednje velikih podjetjih, saj se celotna generacija podjetnikov bliža upokojitveni starosti, primerni nasledniki pa niso vedno na voljo, še posebej kadar gre za podjetja, ki poslujejo v manjših skupnostih.[6] S to problematiko se ukvarja Inštitut za ekonomsko demokracijo, ki pripravlja zakonski predlog za novo obliko pravne osebe, ki bo omogočala odkup podjetij iz strani zaposlenih.
