Korak bližje JEK-2
Državni elektroenergetski holding GEN Energija je od Ministrstva za infrastrukturo prejel energetsko dovoljenje za drugi reaktor jedrske elektrarne Krško.[1]
S tem je bil storjen prvi korak k pričetku pridobivanja vseh ostalih dovoljenj, ki so potrebna za gradnjo novega reaktorja. Tega slovenska energetika krvavo potrebuje.[2]
Z novo jedrsko elektrarno bi Slovenija lahko brez težav ugasnila Termoelektrarno Šoštanj, ter ob enem prenehala biti odvisna od uvoza elektrike iz sosednjih držav. Slednje izrazito moti predvsem Avstrijo, ki že napoveduje nasprotovanje gradnji novega reaktorja.[3]
Izgradnja drugega bloka JEK je nujna tudi za ohranitev stabilnosti omrežja, katero naraščujoča količina obnovljivih virov energije ogroža.[4]
Postopki, ki bodo sledili izdanemu energetskemu dovoljenju, morajo potekati transparentno in strokovno brez pritiskov politike (domače in tuje) na strokovne institucije, ki bodo zadolžene za presojo vplivov projekta na okolje ter njegovo umeščanje v prostor. Javnosti ne sme biti kršena pravica do sodelovanja v postopku!
Strokovno se mora izbrati tudi podjetje, ki bo reaktor gradilo. Merilo izbire mora biti ob ceni tudi kakovost in sposobnost izgradnje elektrarne v postavljenem roku.
Predsednik Republike in nekatere parlamentarne stranke so tudi pozvale k referendumu o gradnji JEK-2.
Ljudstvo ima vsekakor pravico, da neposredno odloča o porabi javnega denarja in energetski prihodnosti države, vendar pa si želimo, da referendum ne bi bil zasnovan kot referendum za ali proti jedrski energiji, temveč kot izbira med različnimi energetskimi scenariji. Le tako bi lahko bili pravično in pod enakimi pogoji javnosti predstavljeni argumenti v prid različnim energetskim mešanicam, med katerimi je po našem mnenju jedrski scenarij cenovno in ekološke daleč najboljši.
Obnovljivi viri brez jedrske energije niso vedno zmožni zmanjšati količine izpustov CO2, saj potrebujejo rezervo, ko ni dovolj sonca in vetra.[5]
Nacionalni energetski in podnebni načrt do leta 2030, ki ga je vlada Marjana Šarca leta 2020 poslala v Bruselj, je predvideval kar 22 milijard evrov investicij v varčevanje z energijo, nadgradnjo omrežja in namestitev 1350 MW sončnih kapacitet.[6] Takrat se o tem gigantskem znesku ni niti približno toliko govorilo, kot se danes govori o nekajkrat nižji ceni JEK-2.
Cena povsem na soncu ali vetru temelječega omrežja bi bila enormna, nekajkrat višja od jedrske izbire, takšno omrežje pa bi bilo tudi nevarno nestabilno, saj so ekstremni vremenski pojavi zaradi posledic klimatskih sprememb vse pogostejši.[7]
