3 min read

Kdo manipulira?

Kdo manipulira?

TLDR: Dr. Miro Haček, pred njim pa tudi župan Kranja Matjaž Rakovec, sta pristransko povzela poročilo Beneške komisije pri Svetu Evrope. Poročilo ne nasprotuje omejevanju županskih mandatov, temveč izpostavlja številne argumente v prid in proti omejitvam s poudarkom na potrebi po presoji širšega okvirja ureditve lokalne samouprave v posamezni državi. Teža argumentov izpostavljenih v poročilu je za slovenske razmere nagnjena v prid omejitve mandatov.

Politolog Miro Haček trdi, da Pirati pri svoji argumentaciji o omejevanju mandatov manipuliramo. Nedavno smo se obregnili ob njegov nestrokoven intervju, ki ga je podal za RTV.

Dr. Haček se za svoje trditve sklicuje na “obsežno analizo”, pripravljeno leta 2019 v okviru Beneške komisije pri Svetu Evrope. Bil je tako prijazen, da je zraven pripel tudi povezavo (https://prt.si/vencon). Pa poglejmo.

“Obsežna analiza” je dolga zgolj 15 strani, tako da ni prevelik zalogaj in je primerna za vsakogar, ki ga tematika zanima. Prvih deset točk analize se ukvarja predvsem z omejitvijo mandatov poslancev, v deveti točki pa izvemo, da omejitev mandatov predstavnikov izvršne oblasti na lokalni in regionalni ravni niti ni taka redkost.

Različne implementacije omejevanja mandatov poznajo v Boliviji, Braziliji, Ekvadorju, Peruju, Italiji, Koreji in Tajvanu. Prav tako ima 36 od 50 zveznih držav v ZDA neko obliko omejitve mandatov za guvernerje, 15 zveznih držav pozna omejitve mandatov za predstavnike parlamentov v zveznih državah in tudi omejitve županskih mandatov niso redke.

Raziskava se nadaljuje s pregledom dosedanjega dela Beneške komisije na področju omejevanja mandatov, predstavitvijo argumentov za in proti in pregledom literature.

Od 39. točke naprej več pozornosti namenijo omejitvi mandatov na lokalni in regionalni ravni. V 40. točki poudarijo problem, ki nam je v Sloveniji verjetno predobro poznan. V manjših skupnostih se s časom oblikujejo stabilne skupine volivcev, ki vedno znova izvolijo iste ljudi, kar slabo vpliva na kredibilnost lokalnih institucij in delovanje lokalne samouprave.

V 41. točki je verjetno vir trditev dr. Hačka, saj je omenjeno, da nekatere študije kažejo, da omejitev mandatov mestnih svetnikov vodi v bolj neodgovorno upravljanje občinskih financ.

Točka se za analizo o neodgovorni porabi javnih financ sklicuje na akademski prispevek Colleen Donovan iz leta 2009, ki je analizirala fiskalno politiko ameriških mest pred in po uvedbi omejitve mandatov. Donovan je v svoji analizi zaznala porast zadolževanja v mestih, ki so uvedla omejitev mandatov v 90. letih, ta dvig pa sovpada s splošnim dvigom obsega javnega zadolževanja v ZDA in izrazitega padca obrestnih mer (https://prt.si/donovan09).

Struktura javne porabe ameriških mest je drastično drugačna od porabe slovenskih občin, zato je neposredno sklicevanje na prispevek Donovan neprimerno. Hkrati Donovan enači srednjeročno neuravnotežen proračun z neracionalno porabo javnih sredstev, kar pa ji je uspelo z neupoštevanjem širšega konteksta padanja obrestnih mer in desetletij predhodne stroge fiskalne politike ameriških mest.

V 43. točki se posvetijo omejitvi mandatov neposredno voljenih predstavnikov lokalne izvršne oblasti, kar ustreza profilu županov v Sloveniji. Omenijo, da v tem primeru obstaja tveganje, da bo trenutni župan zlorabil oblast in onemogočil enakopravno tekmo med vsemi kandidati

V 60. točki, kjer beneška komisija predstavlja svoj pogled na tematiko omejitve mandatov, poudarijo, da so neposredno voljeni župani primerljivi s predsednikom v predsedniškem sistemu. Zaradi potencialne možnosti zlorabe oblasti menijo, da je omejitev mandatov lokalnih izvršnih funkcij sorazmeren in primeren ukrep.

Do podobnih zaključkov je prišla tudi komisija Sveta Evrope, ki je nadzirala lokalne volitve leta 2022. Med svojimi priporočili so zapisali, da moramo razmisliti o omejitvi mandatov na lokalni ravni: prt.si/kongsvetev

Poročilo Beneške komisije sicer izpostavlja tudi problematiko majhnih občin, kjer je praviloma težje najti dovolj kakovostne županske kandidate. Razdrobljenost in majhnost slovenskih občin je problem, ki nas spremlja praktično od osamosvojitve. Razloge za nastanek teh mikro občin lahko najdemo tudi v slabo delujočem sistemu lokalne samouprave, ker so se prebivalci, oddaljeni od središča občine, čutili zapostavljene, saj je lokalni šerif skrbel samo za kraje, kjer so večinsko živeli njegovi podporniki.

Država je s spremembo zakona o lokalni samoupravi leta 2007 sicer uvedla pogoj, da mora občina imeti vsaj 5000 prebivalcev, vendar je bilo prepozno. Trenutno v Sloveniji polovica od 212 občin ne izpolnjuje pogoja 5000 prebivalcev. Take občine zaradi svoje majhnosti težko skrbijo za lastno infrastrukturo, težje pridejo do virov financiranja in so odvisne od kohezijskih sredstev EU in dobre volje države. Po omejitvi županskih mandatov bi zato bilo vredno razmisliti o zmanjšanju števila občin, kar bi vodilo tudi do prihrankov pri stroških administracije občine in lažjo izvedbo prepotrebnih infrastrukturnih projektov.