Kaznovanje protestnikov na podlagi obdelave biometričnih podatkov je nezakonito
Tako policija kot MNZ, ki ji daje navodila in usmeritve, policijska pooblastila tolmačita močno preširoko. Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPP) tej dopušča obdelavo biometričnih podatkov le v primeru preiskovanja kaznivih dejanj, kar kršenja prepovedi zbiranj niso.[1]
Pri hkratnem snemanju protestov in rabi posnetkov za prepoznavanje udeležencev gre za združitev procesov, za katero bi policija potrebovala posebno zakonsko podlago, ki pa je nima in namesto tega (pre)široko tolmači obstoječo zakonodajo. Gre za masovno zbiranje in obdelavo osebnih podatkov, ki je po 38. členu ustave dovoljena le v sklopu zakonsko predpisanega namena, množično kaznovanje protestnikov pa iz 114. člena ZNPP, ki opredeljuje snemanje javnih zbiranj, ni predvideno.[2]
Policija prav tako trdi, da za identifikacijo protestnikov izvaja le ročno primerjanje slik v svojih evidencah s posnetki protestov in ne avtomatiziranega, a ji glede na obseg podatkov in njihovo občutljivost (za ravnanje z osebnimi podatki je potreben posebno usposobljen kader) le stežka verjamemo.[3]
Policija že vse od leta 2014 uporablja tehnologijo prepoznavanja obrazov. Tehnologijo jim je razvilo podjetje Cent Si d.o.o., o tem pa javnost sploh ne bi bila obveščena, če se predstavnik podjetja ne bi o tem pohvalil na socialnih omrežjih. Policija naj bi orodje uporabljala za iskanje storilcev kaznivih dejanj prek baze javno dostopnih slik državljanov (slike s socialnih omrežij).[4]
Orodje, ki so ga več let skušali pred javnostjo skriti in katerega raba ni bila nikoli usklajena z Informacijskim pooblaščencem, je tako zelo verjetno prvič v masovni rabi kot orodje splošnega nadzora in kaznovanja.
Biometrične metode splošnega nadzora in na njih temelječe kaznovanje odpirajo celo serijo potencialnih zlorab. S strojnim učenjem[5] je mogoče enostavno zamenjati obraze na slikah in videoposnetkih, kar bi se v teoriji že lahko zlorabljalo za ustrahovanje novinarjev, opozicije in kritikov oblasti.[6]
Tu pa je tudi vseprisoten občutek, da se državljane množično nadzoruje in vsakogar obravnava kot potencialnega storilca kaznivega dejanja, kar je nedopustna oblika kratenja svobode. Temu pritrjuje tudi sodba Sodišča EU iz leta 2014.[7] Obstoj evidence "na zalogo" zbranih slik in posnetkov državljanov je zato nezakonit.
Med epidemijo doživljamo konvergenco oblastniškega sadizma, povečevanja represivnih pristojnosti policije[8], rušenje pravne države[9] in zlorabe tehnologij (vsiljevanje aplikacije OstaniZdrav
