Antisocialna kapica
V zakonskem predlogu zakona o debirokratizaciji, v katerem se je predlog socialne kapice znašel, je navedeno, da naj bi uvedba kapice (oprostitev plačevanja socialnih prispevkov nad določenim zneskom) za bruto plače, višje od 6000 EUR, vsako leto povzročila za približno 40–50 milijonov evrov primanjkljaja v državni blagajni.[1]
To oceno strateškega sveta so Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Zavod za zdravstveno zavarovanje in UMAR postavili na laž. Finančna luknja, ki bi jo socialna kapica zavrtala v pokojninsko in zdravstveno blagajno, naj bi po njihovih ocenah znašala med 105–160 milijonov evrov na leto, kar pomeni, da je strateški svet od dva do trikrat podcenil vpliv svojega predloga.[2]
Pri Centru za preiskovalno novinarstvo Oštro so analizirali trditve Ivana Simiča, vodje strateškega sveta, ki je predlagal uvedbo kapice v oddaji Odkrito na TV Slovenija, kjer je izjavil, da »enostavno zaradi plač« odhajajo dobri menedžerji. »To so mladi fantje, njim je vseeno, ali sedijo na Cipru, v Bolgariji, v Romuniji ali kjerkoli že.«.[3]
Bruto plačo, višjo od 6000 EUR, ima po podatkih SURS ~6900 oseb v državi, od tega je samo 2,5 odstotka mlajših od 35 let. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z odseljevanjem in begom možganov, v analizi Oštro navajajo, da višina plač ni ključen faktor pri odseljevanju strokovnega kadra, temveč imajo na to vpliv predvsem odnos države do znanosti, stanje znanstveno-raziskovalnega okolja, delovne razmere in možnost napredovanja.[4]
Vsi ti faktorji so posredno in neposredno povezani z vlaganjem države v znanost ter s pravili, v skladu s katerimi se raziskovalcem in raziskovalnim skupinam dodeljuje javna sredstva[5], ter z drugimi, predvsem etičnimi težavami, kot so npr. kraja del in neupravičeno pripisovanje zaslug iz strani starejših raziskovalcev.[6]
Med leti 2009 in 2015 so bila sredstva, namenjena znanosti in raziskavam, zaradi kriznega varčevanja vsako leto deležna krčitev.[7] Nekontrolirana poraba javnih sredstev s strani vlade, skupaj s predlogi, kot je socialna kapica, ki bi dodatno poglobili fiskalno luknjo, so brez dvoma pot v novo obdobje nestabilnosti javnih financ. Če se ne upremo vrnitvi evropskih fiskalnih pravil do leta 2023, bo sledilo tudi varčevanje.[8]
Socialna kapica in druge davčne razbremenitve enemu odstotku zaposlenih z najvišjimi plačanami, ki jih je v Državni zbor poslala vlada, bi lahko na dolgi rok še bolj spodkopale socialno in investicijsko okolje, ki ga mladim in visoko izobraženemu kadru omogoča država, kar pomeni, da predlogi ne služijo namenu, ki ga predlagatelji izpostavljajo.
Odsotnost resnejše argumentacije in zavajanje glede vplivov socialne kapice na javne finance nakazujeta, da gre za predlog, napisan s strani lobijev, s katerim Ivan Simič zgolj dela uslugo svojim poslovnim partnerjem.
