Zlom in razprodaja slovenskega gospodarstva
Vlada je letos vsakega izmed nas zadolžila že za dodatnih 3000 €.[1] V kriznih situacijah je to nujno in neizbežno. Zadolževanje države ni problematično, vse dokler je sposojen denar porabljen tako, da najbolje služi javnemu interesu in ga bo na krilih prihodnje gospodarske rasti mogoče tudi odplačevati.
Najbogatejši svetovni milijarderji in korporacije se vse od izbruha pandemije bogatijo z veliko hitrostjo. Razloge za to lahko delno najdemo tudi v protikoronski pomoči, ki se je namesto ljudem in manjšim podjetjem stekala direktno v njihove roke.[2] Situacija v Sloveniji ni povsem enaka, saj naše gospodarstvo sestavljajo predvsem majhna in srednje velika podjetja, ki so veliko bolj ogrožena od velikih gospodarskih družb.
Razloge za skrb zato vidimo predvsem v skoparjenju vlade pri pomoči tistim, ki jo zares potrebujejo. Na tak način se gospodarstvo izčrpava; to postaja ranljivejše za prevzeme in koncentracijo lastništva v prihodnje, situacija pa gre na roko tudi bankam, ki bodo lahko lažje vsiljevale svoje pogoje in zaračunavale višje obresti.
Šest protikoronskih paketov, ki jih je pripravila Vlada, je skupno vrednih 7 milijard.[3] Po podatkih Ministrstva za finance pa so se državni izdatki v primerjavi z istim obdobjem lani povečali za 2,16 milijard, kar pomeni, da je bila koriščena manj kot tretjina vseh pomoči.[4] To kaže na neučinkovitost, prekompleksnost in premajhen obseg tistih ukrepov, ki bi bili zares komu v pomoč. Unovčena je bila manj kot tretjina vseh turističnih bonov[5], na podlagi dvomilijardne poroštvene sheme pa je bilo odobrenih zgolj za 35 milijonov evrov posojil.[6] Direktne pomoči tako ljudem kot gospodarstvu pa so premalo obsežne, da bi tistim, ki so zaradi zapiranja družbe ob ves ali večino dohodka, situacijo pomagale prebroditi.[7]
Tako, kot je od učinkovitosti ukrepov za zajezitev širjenja epidemije odvisna rast števila okuženih, hospitaliziranih in umrlih ter dolžina ustavitve javnega življenja[8], je od ekonomskih ukrepov odvisno, kako velika bo končna gospodarska in socialna škoda, ki jo bomo zaradi tega utrpeli. Humanitarne organizacije že poročajo o večjem številu socialnih stisk[9], narašča tudi brezposelnost.