Vizjakove vetrnice

Minister Vizjak se že sprašuje, zakaj je Slovenija ena redkih držav, v kateri vetrne elektrarne niso okoljsko sprejemljive. Seveda imajo le redke države tako bogato, lepo ohranjeno in raznoliko naravo —  naravovarstvena območja pokrivajo več kot polovico površine Slovenije.

Vetrnice v slovenski energetiki ne rešujejo ničesar, saj so preveč nezanesljive. Z njihovo postavitvijo se ne bo zmanjšalo delovanje termoelektrarn, kvečjemu bi zaradi dodatnih nihanj v električnem omrežju bili prisiljeni pripirati hidroelektrarne, ki so boljši in cenejši obnovljiv vir elektrike.

Primer poskusa postavitve vetrnice na Volovji rebri odlično razgali dejanske vzgibe, ki tičijo za neomajno željo postavljanja vetrnic. Kakor je takrat razložil mag. Tomaž Ogrin, sodelavec pri Institutu Jožef Stefan, je ta “investicija zanimiva samo zato, ker je cena električne energije zelo visoka in visoko subvencionirana, tudi iz naših žepov, je kar nekajkrat višja od elektrike iz hidroenergije, hkrati pa velja tudi obvezen odkup. [...] Za investitorja je Volovja reber trenutno najbolj zanimiva lokacija, ker je med naravovarstveno najbolj varovanimi območji, in če bi prebili to, je to nevaren precedens, zaradi katerega lahko sledi stampedo uničevanja vseh drugih naravovarstveno pomembnih lokacij na Primorskem."

Vetrnice tudi niso tako zelene, kakor delujejo na prvi pogled: kjer se jih postavi, je potrebno žrtvovati zemljo v velikosti nogometnega igrišča in jo zaliti z od tri do pet metrov debelim betonom. Ob tem je za dovoz materiala in polaganje daljnovodov potrebna še devet metrov široka cesta. Vse to za eno samo vetrnico, ki ji življenjska doba poteče po 15 letih.

Hidroelektrarne sicer zbujajo precej večji interes ministra Vizjaka, ki je bil nenazadnje zaposlen pri družbi Hidroelektrarne na spodnji Savi. Družba HESS je nosilec nameravane gradnje hidroelektrarne Mokrice, pri kateri so se hoteli izogniti strokovnim presojam vplivov na okolje in prikriti raziskave. Te so nakazovale, da gradnja HE lahko pomembno vpliva na dve območji Natura 2000 in da ukrepi, ki naj bi bili omilitveni, niso učinkoviti, poleg tega pa bi morali žrtvovati še 230 hektarov kvalitetnih kmetijskih zemljišč.

Študije je po precejšnjem naporu uspelo pridobiti šele okoljevarstvenikom iz Društva za preučevanje rib potem, ko so na Upravnem sodišču RS dobili tožbo zoper nezakonito izdano okoljevarstveno soglasje za gradnjo HE Mokrice. Med postopkom je bilo ugotovljeno, da dostopa do študij ni imela niti Agencija Republike Slovenije za okolje, kar je bistvena kršitev,  saj brez teh študij ARSO ne more izvesti ocene in preverbe vpliva na okolje.

Od tod pa najverjetneje izvira tudi ministrovo srdito prizadevanje za oslabitev okoljevarstvenih organizacij.

Tovrstno delovanje zanj ni nič novega, saj po ugotovitvah Komisije DZ za ugotavljanje politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij pri investiciji v TEŠ-6 vlada Janeza Janše med leti 2004-2008, poleg seveda Pahorjeve 2008-2011, tudi “nosi politično odgovornost za sprejemanje odločitev, ki jih ni dovolj premislila in je predvsem sledila željam investitorjem po eni in fascinaciji z velikimi projekti po drugi strani”. Poleg vlade pa odgovornost nosita predvsem takratna ministra za gospodarstvo in finance, Andrej Vizjak in pokojni Andrej Bajuk.