Stanovanja naj bodo domovi, ne nepremičninske špekulacije
Nov zakonski predlog stanovanjskega zakona je kljub nekaterim dobrodošlim spremembam, predvsem krepitvi stanovanjskih skladov, po našem mnenju še vedno daleč preskromen, da bi v zadostni meri uredil katastrofalne razmere na stanovanjskem trgu.[1]
Skladi bodo z dodatno ponudbo stanovanj zmožni nadomestiti trenutno pomanjkanje (~10.000 stanovanj) šele čez nekaj let ali celo desetletij, medtem ko bo povpraševanje še naprej raslo. Predlog zato vidimo predvsem kot obliž na najbolj akutne težave, predvsem pomanjkanje stanovanj za socialno ogrožene.
A stanovanjska problematika je v Sloveniji prešla vse meje, dandanes si niti s povprečno plačo in dolgoletnim varčevanjem v marsikateri regiji ni moč pridobiti lastnega stanovanja.[2] V nebo rastoče cene najemnin in nepremičnin potiskajo velik del prebivalstva proti revščini, izjemno ogroženi pa so tudi študentje, ki so zaradi pomanjkanja sob v domovih prisiljeni v najemanje po tržnih cenah, kar jih nato še sili v dodatno delo poleg študija.[3]
Postopek sprejema zakona je bil po koncu javne razprave lanskega avgusta zamaknjen za pol leta. Kljub dodatnemu času zakon ne bo vseboval nikakršnih resnejših sistemskih sprememb, te naj bi bile odložene na poznejše obdobje.[4]
Vladi smo že avgusta v javno razpravo posredovali svoj paket predlogov stanovanjske reforme, med katerimi je poglavitna predvsem kombinacija hkratne uvedbe davka na stanovanja, z izjemo enega neobdavčenega stanovanja oz. hiše na gospodinjstvo, in pa znižanja davkov na najemnine, s čimer bi ohranjanje nepremičnin praznih postalo ekonomsko nevzdržno, razpasle prakse oddajanja na črnem trgu pa bi s povečanim inšpekcijskim nadzorom postale mnogo manj privlačne. Hkrati smo predlagali tudi ustanovitev poroštvene sheme za najem posojil s strani stanovanjskih zadrug.
Pri pobudah za gradnjo novih stanovanj velja omeniti tudi nujo po vzpostavitvi standardov kakovosti novogradenj, ki bi se morali držati državnega standarda kakovosti stanovanj, z zavezo k postopnemu zviševanju standarda.[5]
Ne smemo pa prezreti tudi potresne nevarnosti, saj mnoge večstanovanjske stolpnice in stavbe, zgrajene v času Jugoslavije pred letom 1981, niso varne. Pred pričetkom množičnih energetskih sanacij stavb, ki jih predvidevajo evropske smernice, je najprej potrebno opraviti obsežno potresno sanacijo.[6]
Hitrost širjenja okužb je neposredno povezana tudi s tem, ali je več generacij iste družine primorane živeti pod isto streho, vlaganje v gradbeništvo pa ima tudi velik ekonomski učinek, saj bi dodatna gradnja in obnova stanovanj lahko v veliki meri nadomestili lanskoletni visok padec BDP.[7]
Zavlačevanje s sistemskimi spremembami z izgovorom spopadanja z epidemijo je nesprejemljivo. Za reševanje problematike je zadolženo Ministrstvo za okolje in prostor, ki zaradi epidemije nima direktnih obremenitev. Iz polletnega odlašanja je očitno, da jim manjka predvsem volja za izvedbo reforme. Trenutne razmere na stanovanjskem trgu nenazadnje koristijo ozkemu krogu ljudi, ki jim nikakor ni v interesu, da bi se karkoli spremenilo.
