Pogoj vladavine prava
Evropski poslanci so z veliko večino potrdili resolucijo o zaščiti demokracije, pravne države in temeljnih pravic v državah članicah EU, s katero se tlakuje pot za vzpostavitev mehanizma pogojevanja evropskih sredstev s spoštovanjem vladavine prava.[1]
Nasprotovanja nekaterih držav pogojevanju evropskih sredstev z vladavino prava, katerim se je na julijskem vrhu voditeljev EU pridružil tudi naš premier, so najverjetneje povod, da je Evropska komisija stanje vladavine prava v posameznih državah sploh pričela sistematično ocenjevati.[2] Pred tednom dni je bila objavljena končna verzija poročila za vse države – tudi za Slovenijo.[3]
Poročilo ni pretirano obetavno.
Sestavljajo ga štirje sklopi: ocena pravosodnega sistema, ocena nacionalnega okvirja za boj proti korupciji, stanje pluralizma medijev ter ocena sistema zavor in ravnovesij. Glede na zlorabe evropskih sredstev, ki so se dogajale med zadnjo ekonomsko krizo, kot je denimo polomija razvojnih centrov[4], je takšna ocena vladavine prava pred novo ekonomsko krizo zaskrbljujoča.
Brez dvoma smo se najslabše odrezali pri pluralizmu medijev. Komisija je za oceno slednjega uporabila rezultate monitorja medijskega pluralizma, ki smo jih pokomentirali že pred mesecem dni: prt.si/medijskipluralizem
Med odzivi na poročilo se nam poleg vladnega zdi izredno klavrn tudi odziv opozicije, ki je poročilo označila za “pričakovano”, kot da je zanj odgovorna zgolj trenutna vlada.[5] Ocena medijskega pluralizma upošteva tudi podatke iz preteklih let, zato se kritika nanaša tudi na delovanje preteklih vlad, ki so k temu stanju ali aktivno doprinesle ali pa mižale, ker jim je takšno stanje ustrezalo.
Izredno slabo stanje medijskega pluralizma je posledica prodaje velikih, v začetku predvsem tiskanih medijev, zasebnikom. Lastništvo medijev se je postopoma pričelo koncentrirati v rokah tajkunov; Boško Šrot je poskušal leta 2005 v zameno za prodajo Mercatorja Janši prodati vpliv nad časopisom Delo[6], ki si ga danes lasti Kolektor, izvajalec mnogih državnih gradbenih del, ki služi z aneksi na drugem tiru. Planet TV je bil prodan madžarskim tajkunom, Kanal A in Pop TV pa češkim.
Zaskrbljujoča je tudi vse večja prekarnost zaposlitev novinarjev, ker jih to postavlja v veliko šibkejši položaj tudi zaradi strahu pred nenadno izgubo zaposlitve, zato so veliko bolj dovzetni za pritiske iz strani lastnikov.
Evropski parlament je z resolucijo tlakoval pot za uveljavitev pogoja spoštovanja vladavine prava pri dodeljevanju sredstev EU, zato je vse navedene pomanjkljivosti poročila potrebno pričeti nemudoma odpravljati.[7]
Prvi korak bi moral biti umik predlogov zakonov o STA in RTV, s katerima se poskuša povečati vpliv politike na javne medije, siromaši sredstva javne radiotelevizije in slednja preusmerja k zasebnim medijem. Javnim medijem moramo zagotoviti neodvisnost in jih še bolj obvezati k delovanju v javnem interesu. Nadzornike tako STA kot RTV bi moral potrjevati državni zbor z dvotretjinsko večino, programski svet RTV pa državljani prek elektronskih volitev.[8]
Zagotoviti pa je potrebno tudi politično neodvisnost in kadrovsko ter finančno podkrepljenost nadzornih institucij, organov pregona ter KPK.
Opozoriti moramo tudi na druge nedopustne pojave, ki so v senci epidemije postali še izrazitejši. Priča smo nespoštovanju zakonodajnih postopkov, pisanju osnutkov zakonov v tajnosti in izključevanju zainteresirane javnosti iz javne razprave, kar ruši temelje demokracije. Prav tako menjavam številnih ljudi na ključnih položajih brez jasnih razlogov ter oviranju ali političnemu usmerjanju dela policije, nerazumno dolgim kazenskim in sodnim postopkom ter njihovemu politično motiviranem sprožanju. Vsi ti pojavi, ki so veliko bolj izraziti v času aktualne vlade, so se seveda dogajali tudi že v času prejšnjih vlad.
Bliža se čas, ko nam bo Bruselj nastavil ogledalo. Vprašanje je le, kako drago bomo za to morali plačali?
