Ob 32. obletnici izbrisa
- februarja 1992 je bilo izvedeno “prečiščevanje” evidenc Ministrstva za notranje zadeve, ki je pod vodstvom bodočega tajkuna Igorja Bavčarja lokalnim upravnim organom naročilo nezakonit izbris 25.671 ljudi iz registra stalnih prebivalcev.
Šlo je za ljudi z jugoslovanskim državljanstvom, ki so poleg tega imeli še državljanstvo katere izmed drugih republik nekdanje SFRJ. V Slovenijo so prišli na zakonit način, večinoma z željo po delu in ustvarjanju življenja v takrat še eni izmed jugoslovanskih republik.
Po osamosvojitvi je bila usoda teh ljudi nejasna, izbrisani so po pošti prejeli obvestilo o plebiscitu, niso pa prejeli obvestila, da morajo pridobiti državljanstvo Republike Slovenije do 26. decembra 1991. Tisti, ki so obvestilo da morajo državljanstvo pridobiti, po spletu okoliščin vendarle dobili, niso bili obveščeni o tem, kakšne bodo posledice, če tega ne storijo do predpisanega roka.
Z izbrisom je za teh 25.671 ljudi pričel veljati zakon o tujcih. Smatralo se jih je za tujce brez stalnega prebivališča, ki v državi živijo nezakonito. Vsem se je življenje praktično čez noč obrnilo na glavo, ostali so brez temeljnih pravic, kot je pravica do dela, izobraževanja, vplačila v zdravstveno in pokojninsko blagajno se jim več niso upoštevala. Nekatere je policija tudi pripeljala do meje in jih izgnala.
Izbris je bil odraz nastrojenosti takratnih politikov proti ljudem, ki so se v Slovenijo preselili iz drugih republik SFRJ. Jože Pučnik je odprto pozival k temu, da se državljanstva po osamosvojitvi ne prizna vsem, kar je videl kot orodje obračuna z “dediščino jugoslovanske federacije”.¹
DEMOSova parlamentarna večina je med drugim zavrnila amandma k Zakonu o tujcih, ki bi status ljudi z državljanstvom drugih republik, ki v Sloveniji živijo in delajo, uredil. Slovenski poslanci in vlada so se morali zavedati, da bo zaradi slabega obveščanja in načrtne pasivnosti države, ogromno ljudi ostalo brez urejenega statusa.
Da je pri izbrisu šlo za nezakonito in protiustavno dejanje, sta potrdila tako Ustavno sodišče kot Evropsko sodišče za človekove pravice. Parlament in vlada sta zavestno dovolila, da je prišlo do množične kršitve temeljnih načel nove države, ki bi morala biti zgrajena okrog spoštovanja človekovih pravic.
Temeljni mehanizmi, ki so omogočili, da je do izbrisa sploh prišlo, so še danes bistveni del delovanja državnih struktur. Ker nimamo vpeljanega koncepta osebne odgovornosti funkcionarjev, ti za svoja nezakonita dejanja niso skoraj nikoli kaznovani, krivdo prevalijo na sistem in na drugi poziciji nadaljujejo svojo kariero kot da se ni nič zgodilo.
Dokler za kršenje človekovih pravic in nezakonita dejanja državnih institucij ne bo nihče odgovarjal, se bodo “izbrisi” v takšni ali drugačni obliki še naprej ponavljali.
