MOP tlakuje pot za plenjenje in uničevanje, kar je ostalo neokrnjene narave

Ministrstvo za okolje in prostor – ustanova, ki bi morala biti branik okolja, nadaljuje s tlakovanjem poti za plenjenje in uničevanje, kar je ostalo neokrnjene narave.

Predlog Zakona o varstvu okolja predvideva popolno odstranitev civilne družbe kot deležnika v postopkih, ki zadevajo naravo. Nevladnim organizacijam bo v primeru sprejema zakona na voljo ostala zgolj možnost pritožbe na že zaključene postopke, a se bodo tudi pogoji za upravičenost do pritožbe znatno otežili.^[1]

Predlog Zakona o urejanju prostora pa predvideva odvzem možnosti sprožitve upravnega spora zoper prostorske akte dosedanjim upravičencem, organizacijam s statusom delovanja v javnem interesu na področju narave, okolja, prostora in tudi kulturne dediščine. Občine in država bodo tako lahko povsem samovoljno v prostorskih načrtih povozile naravno in kulturno dediščino.^[2]

Oba predlagana zakona sta v navzkrižju z Aarhuško konvencijo, z ratifikacijo katere se je Slovenija zavezala k vključevanju civilne družbe v okoljske zadeve in zato tudi protiustavna.^[3] V primeru sprejema obeh zakonov se bo vse do neizbežne razveljavitve odprlo časovno okno, v katerem bodo lahko stekli postopki mimo dosedanje zakonodaje. Ko se objekt enkrat postavi, je škoda naravi nepopravljiva.

Argument, da nevladniki po nepotrebnem zavlačujejo postopke izdaje gradbenih dovoljenj, je zavajajoč, saj je zahteva po izkazovanju pravnega interesa v postopkih sama po sebi dovolj velika varovalka pred zlorabami, hkrati pa predstavljajo roki za ugovore s strani stranskih udeležencev v postopkih in njihova obravnava le manjši delež celotnega postopka izdaje gradbenih dovoljenj. V kolikor bi ARSO dosledno opravljala svoje delo, sploh ne bi bilo potrebe po vlaganju pritožb.

V zadnjih petih letih je bilo s strani sodišč na pobudo okoljevarstvenikov razveljavljenih 122 okoljskih dovoljenj za gradbene projekte^[4], kar je jasen pokazatelj, da Agencija za okolje ne deluje tako kot bi morala, kar lahko v veliki meri pripišemo njeni kadrovski podhranjenosti in pritiskom investitorjev.^[5]

Ministrstvo za okolje in prostor, če ga sploh še lahko tako imenujemo, z izločevanjem civilne družbe iz postopkov več kot očitno deluje v interesu investitorjev, ki želijo izvesti projekte, brez plačila poštene cene v obliki primernih zaščitnih ukrepov in kompenzacij lokalnemu prebivalstvu, ali pa želijo graditi celo na območjih, kjer to zaradi nesprejemljivo visoke okoljske škode ni možno.

Ministrstvo in vlada s takšnimi potezami poskušata povsem brezsramno zlorabiti pravno državo.

Okolje in narava sta degradirani daleč prek meja vzdržnosti našega planeta. Poleg ekstremnih vremenskih pojavov in dvigovanja morske gladine, ki so posledica globalnega segrevanja, nam nevarnost preti tudi zaradi izgube biodiverzitete, izumiranja rastlinskih in živalskih vrst, posledice degradacije naravnih habitatov.

Da je potrebno storiti več ne le na področju zmanjševanja izpustov, temveč tudi pri zaščiti in obnovi biodiverzitete, priznavajo tudi evropski voditelji, a za zdaj po večini ostajamo le pri simboličnih zavezah, daleč od konkretnih načrtov in finančne podlage, potrebnih za obnovo ter zaščito narave.^[6] Sploh v Sloveniji imamo zaenkrat še kakor toliko ohranjeno naravo, ki bi jo veljalo braniti na vse pretege, saj je naša najplemenitejša dobrina.

Vse dokler bo narava predstavljala dobičkonosen plen, se bo njeno izkoriščanje nadaljevalo, zato jo moramo pred plenjenjem ubraniti, tudi s podporo okoljevarstvenim organizacijam in civilnim iniciativam, ki jih je potrebno še bolj opolnomočiti.

Žrtve uničevanja narave smo na koncu tudi ljudje, saj onesnaženost zraka, tal in vode ogrožajo naše zdravje, prekomerno izkoriščanje naravnih virov pa nam jih na dolgi rok odreka. Ko se tovarne, sežigalnice in drugi obrati, zgrajeni mimo okoljskih standardov, enkrat zapro, lokalnemu prebivalstvu pogosto ne ostane nič, razen bolezni in opustošene narave.