Ministrstvo za okolje in prostor zavrača poziv Varuha človekovih pravic
Ministrstvo za okolje in prostor zavrača poziv Varuha človekovih pravic po odpravi določb protikoronskih zakonov, ki omejujejo vključevanje predstavnikov civilne družbe kot stranskih udeležencev v postopkih izdaje gradbenih dovoljenj.[1]
Sporni 42. člen, v protikoronsko zakonodajo vsiljen s strani ministra za okolje in prostor Andreja Vizjaka, sicer na prvi pogled poenostavlja izdajanje gradbenih dovoljenj, saj po novem združuje procesa pridobitve gradbenega in okoljskega dovoljenja ter skrajšuje pritožbene roke v postopku.
A določbe so v resnici okoljski trojanski konj, ki pod pretvezo stimulacije gospodarstva odpira vrata gradnji okolju škodljivih projektov. Investitorjem se omogoča pričetek gradnje brez pravnomočno izdanega gradbenega dovoljenja, kar po novem integriranem postopku pomeni tudi brez opravljene presoje vplivov na okolje. To je povsem skregano tako z zakonodajo kot z zdravo pametjo, saj v primeru razveljavljenega gradbenega dovoljenja in odločbe o rušenju že postavljenega objekta, narave ni mogoče enostavno vrniti nazaj v prvotno stanje, v nekaterih primerih pa je to tudi povsem nemogoče.
Prav tako sporno je skrajševanje rokov za vlaganje pritožb, ki izdaje gradbenih dovoljenj ne bodo zares občutno skrajšali, saj pritožbe stranskih udeležencev in njihova obravnava predstavljata zgolj kratek del celotnega postopka izdaje dovoljenj. Ministrstvo za okolje in prostor želi s skrajšanimi roki predvsem odvzeti čas stranskim udeležencem v postopkih in jih s tem prisiliti v hitenje, posledično pa bodo njihove pritožbe verjetneje pomankljivejše.
Določba, da se status upravičenca v postopkih podeli zgolj organizacijam, ki lahko izkazujejo zahtevane pogoje članstva, premoženja in zaposlenih oseb v obdobju preteklih dveh let, pa v praksi pomeni odvzem tega statusa skoraj vsem okoljevarstvenim organizacijam, ki imajo status organizacije v javno korist pri MOP, in s tem popolno izključitev sodelovanja javnosti v postopkih.
Tako pravzaprav ostajamo povsem brez pravnega varstva in soudeležbe javnosti pri odločanju o gradnji objektov, ki lahko močno vplivajo na naše življenjsko okolje.
To je v navzkrižju tako z 72. členom Ustave (pravica do zdravega življenjskega okolja) kot tudi Aarhuško konvencijo, ratificirano leta 2004.[2]
Zato ni nikakšrno presenečenje, da je Ustavno sodišče na podlagi pobude za ustavno presojo, podano iz strani okoljevarstvenih organizacij, izvajanje spornih členov zaustavilo in sedaj presoja o njihovi ustavnosti.[3]
Vseeno pa je Ministrstvo za okolje in prostor izkoristilo vmesno obdobje in sedaj že vodi nov postopek za izdajo gradbenega dovoljenja za hidroelektrarno Mokrice, iz katerega želi izključiti Društvo za Preučevanje rib, ki je do sedaj imelo status stranskega udeleženca v postopku in je na Upravnem sodišču doseglo razveljavitev izdanega okoljskega dovoljenja.[4]
Takrat se je izkazalo, da ARSO ni imel dostopa do študij o vplivih projekta na okolje, ker je HESS opravljene raziskave skrival. Te so nakazovale, da gradnja HE lahko pomembno vpliva na dve območji Natura 2000 in da ukrepi, ki naj bi bili omilitveni, niso učinkoviti. Upravno sodišče je investitorju takrat naložilo, naj vlogo za izdajo dovoljenja dopolni s priloženo raziskavo, kar se do danes še ni zgodilo.[5]
Namesto ponovne izvedbe postopka je minister Vizjak raje izkoristil nastalo krizno situacijo za izsilitev gradnje.
Minister Vizjak je v preteklosti sicer opravljal direktorsko funkcijo v podjetju HESS, ki je pripravljalo projektno dokumentacijo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo hidroelektrarne. Prav iz tega razloga je DPRS ministra prijavilo na KPK, saj je konflikt interesov v nastali situaciji več kot očiten.[6]
