Koncentrirano lastništvo in prekarizacija novinarjev sta največja problema medijske krajine
Osebnih napadi, diskreditacije in žaljenja novinarjev s strani politikov so nesporno nekaj, kar ne sodi v svobodno in demokratično družbo.[1] Odraz vse bolj potapljajoče se politične kulture pa je le vrh ledene gore celotnega problema.
Vulgarnost politikov, ko novinarji razkrijejo njihove nečednosti, ni nekaj nevidenega. Politika, ki v organiziranosti kriminalnih združb vidi vzor za model svojega delovanja (npr. na davčnem področju), tako tudi vse pogosteje postopa.[2]
Nedostojno obnašanje in izjave, v kolikor prestopajo meje zakonitega, so lahko podvrženi pregonu, v kolikor pa prestopajo le meje moralnega, jih lahko kaznujejo volivci. Da se ti napadi politikov kljub temu vse bolj stopnjujejo, je jasen indikator, da je naša medijska krajina povsem izgubila potrebno ostrino ter več ne izpolnjuje svojega temeljnega poslanstva. Pred tem, lahko bi rekli mazohizmom, so jo sedaj primorani reševati tuji evroposlanci.
Kako so se največji mediji, nekdaj steber demokracije, s tajkunizacijo in po zaslugi netransparentnosti lastništva ter prekarizacije novinarskega poklica prelevili v brezzobega tigra, servilnega svojim lastnikom, ki oblasti in družbi ni več zmožen nastavljati ogledala, so analizirali v seriji člankov o trgovanju z medijskim vplivom pri Pod Črto: prt.si/medijskivpliv1
Največji zasebni mediji so v lasti ozkega kroga posameznikov. Kot primer, Kolektor si lasti časopis Delo, češki oligarh Peter Kellner je lansko leto postal lastnik medijske hiše Pro Plus, katere del so Pop TV, Kanal A in 24ur, madžarski oligarhi pa so lastniki Planet TV in Siola.[3]
Prekarizacija novinarjev omogoča zelo enostavno odpuščanje, v kolikor ti ne pišejo v interesu lastnikov, velika koncentracija lastništva medijskih hiš pa neposlušnim novinarjem zelo zoža možnosti novih zaposlitev. To večino sili v neko mero samocenzure.
Novinarska svoboda je ključnega pomena za demokracijo in svobodno družbo, z njenim upadom namreč že sovpada tudi neutemeljeno kratenje osnovnih svoboščin ljudi (policijska ura, zapiranje v občine, popolna prepoved protestov ...) in postopna razgradnja pravne države[4] ter porast korupcijskih tveganj in kršitev integritete funkcionarjev.[5]
Pravica do obveščenosti je ena izmed temeljnih človekovih pravic in vključuje tudi pravico do sprejemanja ter sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja oblasti. Oblast, ki želi kratiti svobodo medijev, nima želje po dialogu, brez dialoga in obveščenosti javnosti pa ni opolnomočenja državljanov ter sodelovanja različnih družbenih skupin, na katerem bi demokracija prav tako morala temeljiti.[6]
Poleg večje transparentnosti lastništva medijev, splošnega boja zoper prekarnost[7], zaostritev protimonopolne zakonodaje in revizije pogojev državnega financiranja zasebnih medijskih hiš je za ohranitev medijske krajine nujna krepitev medijev v javnem interesu, kot so RTV Slovenije, STA[8] in Radio Študent.[9] Javne medije je potrebno finančno okrepiti
