Komentar na Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah

Zakon o Avdiovizualnih medijskih storitvah, na katerega je Državni svet izglasoval veto^[1], je povsem nepremišljen zakon, napisan izključno po meri lobijev.^[2]

Predlagatelji sklepajo, da bodo digitalne korporacije prek novega davka financirale slovensko filmsko produkcijo, ob enem pa za to ne nudijo nikakršnih rešitev, s katerimi bi to dejansko dosegli.

Internet multimedijskim ponudnikom omogoča mnogo večjo mobilnost in več obvodov, kot jih imajo na razpolago klasična podjetja. Velika verjetnost je, da se od multinacionalk v slovensko filmsko produkcijo ne bo stekel niti cent, predlagane zakonodajne spremembe pa bodo prinesle samo to, da slovenskih vsebin na mednarodnem trgu preprosto ne bo.

Na slabšem bodo predvsem domači ponudniki, ki dejansko ponujajo slovenske vsebine in do neke mere že vlagajo v njihovo produkcijo, a bodo primorani plačevati nove davke, ter uporabniki, na katere se bodo nove dajatve prevalile, zaradi česar bodo iskali druge načine dostopa do vsebin.

Poraba sredstev, ki naj bi se z novimi dajatvami zbrala v posebnem skladu, je prav tako ostala nedefinirana. Društvo novinarjev Slovenije je pred časom opozorilo, da gre morebiti za nov poskus financiranja propagande vladnih strank.^[3]

Vprašanje prispevkov multimedijskih korporacij je zaradi njihove velikosti in enotnega digitalnega trga najbolje reševati na evropskem nivoju.

Potrebna je tudi zakonska ureditev, s katero bi preprečili izkoriščevalske odnose med avtorji in producenti, s čimer bi avtorjem zagotovili pošteno plačilo za njihovo delo, ter ob enem ceno dostopa do vsebin uporabnikom znižali, ali ohranili enako. Samo tako bodo avdiovizualna avtorska dela slovenskih ustvarjalcev ostala dostopna širši domači in tuji javnosti.

Od poslancev državnega zbora ob vnovičnem glasovanju pričakujemo zavrnitev tega enostransko napisanega zakona. Vlada naj pripravi nov zakon in upošteva mnenje širše javnosti, ne zgolj mnenje ozkih interesnih skupin.