Kdo se boji računskega sodišča?
Poskusi neutemeljenih diskreditacij računskega sodišča in njegovih predstavnikov, ki potekajo praktično vse, odkar je sodišče napovedalo revizijo dobav zaščitne opreme, so nizkotni in obsojanja vredni. Gre za več kot očiten poskus vplivanja na neodvisnost te ključne institucije za zaščito javnih financ in spodkopanje morebitnih obremenilnih ugotovitev revizije.
Iz vseh javno dostopnih podatkov o dobavah zaščitne opreme je jasno, da je šlo za izčrpavanje in nesmotrno porabo javnih sredstev ter neutemeljeno preferenčno obravnavo posameznih podjetij. Obstoj izrazitih korupcijskim tveganj je potrdila tudi Komisija za preprečevanje korupcije.[1] Od Zdravka Počivalška, pod čigar ministrstvom so se vse dobave med prvim valom odvijale, zato še vedno pričakujemo odstop.[2]
Poslanci trenutne koalicije so predlog novega zakona o računskem sodišču, ki ga je v začetku januarja potrdila vlada Marjana Šarca[3], po menjavi vlade pometli pod preprogo[4], vlada Janeza Janše pa že dlje časa odlaša z lastnim zakonom. Učinkovitejše sodišče, ki bo lahko bolje in hitreje opravljalo svoje delo, očitno ni v interesu trenutne vlade.
Prenova obstoječega zakona je nujno potrebna, saj ta v nekaterih primerih sodišču nalaga nepotrebno delo in zavlačevanje postopkov. Trenutne pristojnosti ne zajemajo nadzora nad čisto vsem javnim premoženjem in prejemniki javnega denarja, omejen pa je tudi nabor podatkov, do katerih lahko v postopku revizije dostopajo.[5]
Revizijam računskega sodišča bi z razširitvijo pristojnosti in obsega podatkov, do katerih lahko dostopajo, dali dodatno težo in kredibilnost. S tem pa bi spodbudili tako odločevalce, pristojne institucije, revidirance kot tudi civilno družbo, da se na njih aktivneje odzivajo in jim dodajo epilog.
Opolnomočenje računskega sodišča je kritičnega pomena tudi za revizijo smotrnosti porabe milijard evrov, ki so bile v letu 2020 namenjene za odpravo posledic epidemije: prt.si/razprodajagospodarstva
