Vse izjave

Zgodba o Radiu Študent

1. junij, 2021 (nazadnje posodobljeno: 2. junij, 2021)

…ali kako je jugoslovanska partija lahko bila tolerantnejša do kritičnega novinarstva od Janševe vlade.

Objavljeno v kategoriji: Mediji

Potem, ko je v začetku leta ŠOU v Ljubljani za dobro tretjino zmanjšal finančna sredstva Radiu Študent, je v mesecu maju RŠ ostal še brez vseh sredstev s strani Ministrstva za kulturo. Še lansko leto je RŠ na istem medijskem razpisu Ministrstva prejel 100.000 evrov, letos pa ni prejel niti centa. Razpisni kriteriji so ostali enaki. Kaj se je torej spremenilo v zadnjem letu dni?

Minister Simoniti je zamenjal celotno komisijo, ki o razpisu odloča. Dr. Borut Rončevič, nekdanji sekretar v prejšnji Janševi vladi, dr. Matej Makarovič, častni predsednik Slovenske demokratske mladine, dr. Tamara Besednjak Valič, ki predava na dveh zasebnih fakultetah, katerih ustanovitelja sta ravno Rončevič in Makarovič ter Jonatan Vinkler, so vsi aktivni podporniki vladajoče stranke. Edina izjema v komisiji, ki ji ne moremo pripisati pristranskosti na podlagi politične pripadnosti, je dr. Suzana Žilič Fišer z Univerze v Mariboru.¹

Da gre tudi v tem primeru znova za grobo instrumentalizacijo državnih podsistemov s strani politike, je ob tej sestavi komisije res težko dvomiti. Radio Študent tudi ni edina žrtev, podporo je komisija odtegnila tudi osrednjim dnevnikom in še štirim radijskim postajam posebnega pomena, Radiu Kranj, Radiu Krka, Radiu Triglav Jesenice ter Koroškem radiu.²

A vrnimo se k Radiu Študent, ki je 9. maja letos praznoval častitljivi 52. rojstni dan in je najstarejši skupnostni radio v Evropi. Nastal je v drugi polovici »svinčenih« 60. let med študentskimi nemiri, ki so takrat potekali širom Evrope. »Svinčena partija« tistega časa ga je kljub temu pustila živeti, RŠ je sčasoma pridobil javno financiranje kljub temu, da je bil trn v peti vladajoče partitokracije.³

Radio je z leti rasel in postal unikatna institucija, ki premore širok nabor programskih vsebin, ki jih ni moč zaslediti v drugih medijih. Pohvali se lahko tudi s tem, da je uvajal številne generacije novinarjev in drugih strokovnjakov, medtem ko je služil kot polje eksperimentacije, iz katerega so se rojevali formati, ki jih danes najdemo tudi v drugih medijih. RŠ je medij, ki je oral ledino na mnogih področjih, med drugim tudi na področju svobode govora, ko je bila ta zaradi partijskih paranoj omejena.

Radio Študent je konec osemdesetih let odigral ključno vlogo v času afere JBTZ, ko so državljani zaradi posega Jugoslovanske armade v civilno sfero s priporom Janeza Janše ter s sojenjem četverici prisluhnili Radiu Študent, saj uradnim državnim medijem niso zaupali. Ravno to neodvisno in brezkompromisno poročanje Radia Študent ter tednika Mladine je prispevalo k temu, da so državljani sproti prejemali relevantne informacije o aferi. Zaradi vseh pritiskov je JLA na koncu popustila in četverico spustila na prostost.⁴

Kdo bi si takrat mislil, da bosta ravno Janez Janša in njegova vlada nekoč postala grobar Radia Študent, medija, ki je preživel socializem, se uspešno transformiral tudi v prehodu v kapitalizem in ostal neodvisen, inovativen, družbeno angažiran ter kritičen medij.

Se je RŠ po 33-ih letih od afere JBTZ spremenil? Radio Študent z vsako menjavo generacij zraste na novo, a v svoji osnovi ostaja isti, inovativen in avtonomen, kar lahko jasno vidimo iz njegovih vsebin, ki pokrivajo širok in raznolik spekter področij, relevantnih za celotno družbo.⁵ In čeprav prejemajo sredstva tudi od ŠOU brez obotavljanja poročajo o številnih nepravilnostih, ki se dogajajo v svetu študentskega organiziranja. Kritično poročanje o razsipnosti študentskih organizacij je razlog, da ŠOU Radiu postopoma reže proračun že vse od 2012.⁶

Partija je neodvisne medije omejevala, Radio Študent na primer nikoli ni imel oddajnika, ki bi valove nesel dlje od južnega dela Ljubljanske kotline, vendar ga niso nikoli poskušali podjarmiti ali celo zatreti, čeprav je občasno prišlo do vmešavanja, kadar so se pojavile preveč provokativne vsebine. A nikoli si niso drznili ukiniti financiranja Radia Študent.

Minister Simoniti bi se kot zgodovinar moral zavedati, v kakšni meri ponavlja oziroma celo nadgrajuje avtoritarne vzorce iz preteklosti.

Radio Študent deluje v javnem interesu, pokriva segmente, ki služijo širši javnosti, uradno vpisan ustanovitelj zavoda je Študentska organizacija Univerze v Ljubljani, ki se napaja z javnim denarjem od koncesij študentskega dela. Programska avtonomnost in relativno velika finančna neodvisnost, ki ni vezana na komercialno uspešnost, jim omogočata kvalitetno pokrivanje širokega spektra vsebin, ki bi se komercialnim medijem zdele neatraktivne in nepomembne, od civilno-družbenih in političnih vprašanj, študentskih tem, do kulture in glasbe.

Nikakršnega utemeljenega razloga ni, da se je radie s priznanim statusom posebnega pomena na tak način izključilo iz medijskega razpisa. Komisija je več kot očitno želela predvsem prihraniti denar, ki ga je nato podelila medijem, katerih ustanovitelji in lastniki so trenutni vladni funkcionarji. Analiza občinstva medijske mreže stranke SDS je pokazala, da te medije spremlja le peščica bralcev in gledalcev, zato lahko utemeljeno sklepamo, da gre za projekte, ki služijo zgolj prelivanju javnega denarja (oglaševalske pogodbe z državnimi podjetji in razpisna sredstva) v strankarsko propagando.⁷

Komisije morajo biti postavljene po merilih strokovnosti in ne politične pripadnosti. Pristojnost za imenovanje razpisnih komisij je zdaj urejena na podzakonski ravni, tako je lahko strokovnost žrtev vsakokratnih manipulacij politike. Obvezno strokovno sestavo komisij bi morali opredeliti na zakonski ravni in s tem omejiti moč politike nad kulturo.

Obstoj in delovanje Radia Študent lahko podprete tudi sami: https://siri.radiostudent.si/ 

 

¹ prt.si/RStozba 

² prt.si/medijskacistka 

³ prt.si/radiostudent 

prt.si/JBTZml 

prt.si/podporaRS 

prt.si/grobstudorg

prt.si/finansovraztva