Vse izjave

Brez medijske svobode ni demokracije

3. maj, 2021
Objavljeno v kategoriji: Mediji

Mediji imajo vlogo interpretatorjev realnosti, od tega kar povedo, ali ne povedo, je odvisno, kako javnost dojema družbene probleme in kako širok je spekter politično sprejemljivih rešitev.

Problematičnosti napadov trenutne vlade na Slovensko tiskovno agencijo – STA, ki z opravljanjem svojih dolžnosti zagotavlja osnovne pogoje za delovanje vseh slovenskih medijev, ni moč zmanjšati le na administrativni spor med vodstvom in družbenikom, brez dvoma gre za del širše strategije izkrivljanja medijskega prostora v korist enoumju, ki je tokrat na oblasti.¹

Svobodni mediji so ključnega pomena za obstoj demokratične družbe. Konec medijske svobode bi pomenil konec tudi slednje, zato bi nas še kako moralo zanimati, kdo si medije lasti, saj je to odgovor na vprašanje, v čigavem interesu poročajo.

Večina medijskega trga v Sloveniji je v lasti le nekaj podjetij in posameznikov. Ko temu dodamo še izrazito prekarizacijo novinarjev, ki jih je enostavno odpustiti, v kolikor ne pišejo v interesu lastnikov, nam postane jasno, zakaj je na zemljevidu monitorja medijske pluralnosti Slovenija obarvana rdeče.²

Največje medijske hiše so bile v devetdesetih letih večinoma v lasti novinarjev samih. Ko so ti svoje deleže prodali, se je pričelo tudi kupčkanje z medijskim vplivom med strankokracijo in gospodarstvom ter postopna degradacija kakovosti in pluralnosti medijske krajine.³

Da bi politični vpliv vrnili v roke ljudstvu, je potrebno najprej gospodarstvu in strankokratom iz rok izpuliti monopol nad javnim in zasebnim medijskim prostorom.

Padec kakovosti starih medijskih mastodonov je idealna priložnost, da se utre pot kakovostnejšim medijem. Vsak posameznik lahko stori več za večjo medijsko svobodo in pluralnost tako, da podpre medijske hiše, ki so glede svojega lastništva in poslovanja transparentne ter pri svojem delu navajajo vire, iz katerih je moč oceniti pristnost in objektivnost vsebin.

Tudi na področju javnih medijev so potrebne korenite reforme, saj obstoječa ureditev njihovega delovanja ni vzdržna.

Prva vlada Janeza Janše je leta 2005 s t.i. »Grimsovim zakonom o RTV« na stežaj odprla vrata političnemu kadrovanju v javni televiziji in iz nje izvrgla organizacije civilne družbe. Vlade, ki so ji sledile, pa se novo podeljeni medijski moči niso želele odpovedati.⁴

Gradnja uspešne demokratične družbe zahteva sodelovanje vseh delov javnosti, mnogim izmed njih pa lahko zagotovimo medijski prostor le skozi javne medije. Z vsakim dnem, ko je »Grimsov RTV zakon« v veljavi, se bolj oddaljujemo od osnovnih načel demokratičnosti, h katerim smo se zavezali ob osamosvojitvi.

Poleg sistemskih sprememb na področju zasebnega lastništva medijev – večje transparentnosti lastništva medijev, splošnega boja zoper prekarnost, zaostritev protimonopolne zakonodaje in revizije pogojev državnega financiranja zasebnih medijskih hiš – je za povečanje svobode medijev nujna krepitev in depolitizacija javnih medijev.

Javne medije je potrebno finančno opolnomočiti in jim omogočiti delovanje povsem v javnem interesu, saj je nesprejemljivo, da se na njih oglašuje, ali omejuje dostop do javno financiranih vsebin.

V največji možni meri je potrebno zamejiti vpliv političnih strank na uredništvo javnih medijev. Zakonsko je potrebno urediti, da odločitve o nadzornikih lahko sprejema le dvotretjinska večina Državnega zbora, programske svete pa bi morali neposredno voliti državljani.

 

¹ prt.si/madzmodel

² prt.si/medijskipluralizem

³ prt.si/medijskivpliv1

prt.si/rtv2005