Zamrznitev rasti minimalne plače bo upočasnila gospodarsko okrevanje

Zapiranje države s seboj prinaša tudi vztrajno nižanje dohodkov. Prihodnost večine je negotova, zaradi česar se je potrošnja prebivalstva letos močno zmanjšala, kar pa ogroža obstoj na tisoče malih in srednje velikih podjetij, ki so med to krizo od vseh podjetij daleč najbolj ogrožena.^[1]

Po ponovnem zagonu kitajskega gospodarstva in vnovični sklenitvi svetovnih proizvodnih verig je glavni vir gospodarskih skrbi skoraj izključno nizka potrošnja.^[2] Krizo bi morali temu primerno tudi reševati.

Zamrznitev minimalne plače, ki jo predlagajo gospodarska zbornica in druge slične organizacije, pri tem pa jih podpira tudi minister Zdravko Počivalšek, je ukrep za zniževanje proizvodnih stroškov, ki utegne imeti negativen učinek na potrošnjo in s tem ne samo izničiti željenih pozitivnih učinkov, temveč podjetjem dolgoročno povzročiti še večjo škodo in delavce z najnižjimi dohodki potisniti pod prag revščine.^[3]

Minimalna plača se sicer usklajuje tako, da raste malce hitreje, kakor pa rastejo cene osnovnih življenjskih stroškov.^[4] Usklajevanje je pomembno predvsem, ker preprečuje, da bi se realni prihodek delavcev scačosamo pričel zmanjševati. Prejemnikov minimalne plače je bilo v lanskem letu sicer 35.354 oziroma 4 % vseh delovno aktivnih prebivalcev.^[5]

Slovensko gospodarstvo zadnjih nekaj let blesti predvsem na področju izvoza. Naši izvozniki proizvedejo ter izvozijo za kar 33,5 milijard evrov izdelkov in storitev na leto.^[6] Argument, da bi jim zamrznitev minimalne plače pomagala, pa je jalov izgovor, s katerim se poskuša prikriti željo posameznikov, da bi služili na račun najslabše plačanih, namesto z lastnim delom.

Izvozna uspešnost je odvisna predvsem od razmer na izvoznih trgih, prav tako pa od inovativnosti in produktivnosti gospodarstva – ne pa od nižje minimalne plače. Izvozna uspešnost dolgoročno in vzdržno ne more temeljiti na poceni delovni sili. Cilj naše gospodarske politike je dvig produktivnosti s spodbujanjem investicij v raziskave in razvoj ter digitalizacijo, ter ne le dvigovanje minimalne, temveč obvezno tudi povprečne plače.

Nizka inflacija je v gospodarstvu sicer zaželjena, saj je znak postopnega povečevanja potrošnje in rasti BDP. Sistem sprotnega usklajevanja višine plač z inflacijo je zelo dobro zagotovilo, da se bo zaželjena letna stopnja inflacije (ECB slednjo postavlja srednjeročno na 2 %) tudi dejansko uresničevala, saj že zadnjih nekaj let ne dosega zastavljenih ciljev.^[7] S postopnim višanjem BDP se med drugim znižuje tudi odstotek zadolženosti države, ki ga maastrichtski kriterij omejuje na 60 % in ga Slovenija že danes krepko presega, kar nas zna v prihodnje pripeljati v konflikt z Evropsko komisijo.

Zamrznitev minimalne plače je zgolj darilo tistim podjetjem, ki delavce plačujejo najmanj, na drugi strani pa kazen za vsa ostala podjetja, ki jim bo posledični upad potrošnje dodatno zmanjšal dohodke. Zagotovo lahko pričakujemo delno upočasnitev rasti čisto vseh plač. Zmanjšali se bodo tudi prilivi v državno blagajno iz naslova davkov in prispevkov od dela, ki se morajo prav tako na letni ravni zviševati, da bi lahko dohitevali učinke, ki jih ima inflacija na pokojnine ter na ceno izvajanja zdravstvenih storitev.

Vsem podjetjem, ki letos izkazujejo upad dohodka in dvig stroškov zaradi epidemije, naj se proporcionalno glede na upad oziroma rast obeh dejavnikov tudi izplačuje državno pomoč. Le tako se lahko izognemo spirali upadanja rasti plač in življenjskega standarda prebivalstva, ter počasnejši gospodarski rasti v prihodnje.