Žaljiv odnos predsednika vlade do duševnega zdravja
Žalostno je, da kdorkoli, sploh pa predsednik vlade, psihiatrične klinike uporablja v kontekstu žaljenja in diskreditacij. Nedostojna in žaljiva komunikacija nikakor ne sodita v javni diskurz, še toliko manj pa takrat, ko so v rabi zlonamerne besede, ki imajo kot posledico krepitev stigmatizacije posameznih delov družbe.[1]
Področje duševnega zdravja v Sloveniji je alarmantno. Letno samomor stori med 400 in 500 ljudi, med 10 – 20-krat toliko pa naj bi bilo poskusov samomora. Med žrtvami je približno 80 % moških.[2] Te številke nas postavljajo v sam svetovni vrh.[3]
Zdravstveni sistem poka po šivih, čakalne vrste so nehumane, kliničnih psihologov ni dovolj. Sistemske ureditve za povečanje števila specializacij kliničnih psihologov in ureditve področja psihoterapije ni na vidiku.[4]
Svoje je že in še bo prispevala tudi epidemija, saj so se med njo povečale stiske, predvsem med mladimi. Šole so se zapirale prve in odpirale zadnje, omejene so bile možnosti za stike otrok in mladostnikov z vrstniki. Manjko socializacije bo imel večgeneracijske posledice.[5]
Duševne težave in bolezni so še vedno izredno stigmatizirane, stigma pa vpliva na odlašanje iskanja pomoči in podpore. Dostop do duševne pomoči je omejen. Vse to dodatno poslabšuje bolezenska stanja.
Spopadanje z duševnimi boleznimi je družbena naloga, ki se je moramo lotiti skupaj, tudi z razbijanjem predsodkov in idej, ki spodbujajo osamo in marginalizacijo. Po ocenah WHO se bo tekom življenja z duševnimi težavami srečal vsak četrti izmed nas.[6]
Takšna ponavljajoča se infantilna komunikacija s strani predsednika vlade in žaljiv odnos do tega zelo velikega problema naše družbe sta sramotna.
