Vrh predsednikov vlad v Bruslju, ki še poteka, je zašel v slepo ulico.

Vikend je minil predvsem v luči neuspešnih pogajanj s tako imenovano varčno četverico (Avstrija, Nizozemska, Danska, Švedska) o višini nepovratnih sredstev, predvidenih v reševalnem skladu. Pogajanja so pokazala, da je širokoustenje Evropske komisije ter Francije in Nemčije o prehodu v bolj solidarno Evropsko Unijo še vedno daleč od uresničitve.

Ena izmed osrednjih tem srečanja je tudi nasprotovanje Poljske in Madžarske o pogojevanju sredstev s spoštovanjem vladavine prava, kateremu se je, brez posvetovanja z Državnim zborom kot mu to nalaga zakon, pridružil tudi naš premier Janez Janša.^[1]

Zakaj so nepovratna sredstva tako ključen element odziva EU in ECB na krizo?

V kolikor bodo v okviru reševalnih skladov na voljo zgolj posojila, se bodo ta prištevala k  dolgovom držav, kar nas bo, ob že trenutni visoki zadolženosti, potisnilo nesprejemljivo visoko čez Maastrichtski kriterij, ki predpisuje 60% mejo razmerja državnega dolga in BDP. To pomeni, da bodo po koncu kriznih razmer znova nastopili varčevalni ukrepi,^[2] ki so že krizo 2008 zaznamovali s privatizacijo ključnih javnih dobrin ter poglabljanjem socialnih stisk, od katerih se še vedno nismo povsem opomogli; tveganje revščine je pri nas še vedno višje kot je bilo leta 2008.^[3]

Reševalni mehanizem sestavljen zgolj iz kreditov zato predstavlja zgolj odložen bankrot in pa obdobje trajne recesije, saj varčevanje in ukinjanje socialne države, ki bo krizi sledilo, negativno vpliva na potrošnjo. Odsotnost financ za nujno potrebne državne investicije pa bo rast še dodatno zavirala.

Pri zahtevah “varčne četverice” po zgolj posojilnem reševalnem skladu nikakor ne gre prezreti vplivov večjih bank, ki imajo zakupljenega ogromno javnega dolga držav EU in jim ni v interesu, da bi jim ECB s svojim vmešavanjem odžrla mastne dobičke, ki jim jih prinašajo obresti na Italijanske, Španske, Grške, pa tudi naše državne dolgove.^[4]

Četverica si seveda lahko privošči varčnost z omenjenimi EU sredstvi, saj so njihova gospodarstva, višina javnega dolga in državni proračun v veliko boljšem stanju ravno zaradi izkoriščanja svojega položaja znotraj EU, ki jim ekonomsko prinaša mnogo več, kot pa sami vlagajo v skupen proračun.^[5]

Ekonomska kriza, posledica ugasnitve dobršnega dela javnega življenja in gospodarstva ter oslabljenih proizvodnih verig, bi znala letos zvrtati luknjo v državni BDP veliko 9-15%. Velikost le-te bo predvsem odvisna od vplivov morebitnega drugega vala pandemije in ukrepov sprejetih za reševanje krize.^[6]

Naša vlada je za reševanje ekonomske in socialne krize večino ukrepov izvedla v prvem protikoronskem paketu.

Na naš zahtevek za dostop do informacij javnega značaja v zvezi z letošnjo porabo in zadolževanjem države, nam je Ministrstvo za finance posredovalo odgovor iz katerega je razvidno, da je bilo od letošnje 5 milijard težke zadolžitve do 31. maja porabljenih zgolj 480 milijonov.^[7] Iz dvomilijardne poroštvene sheme drugega protikoronskega paketa po skoraj štirih mesecih od sprejetja še vedno ni bilo izplačano eno samo poroštvo.

Tak znesek je glede na katastrofalne napovedi upada BDP, ki krepko presegajo tiste iz leta 2009, preprosto prenizek. Napovedi o hitrem okrevanju so zgolj sanje in prazne obljube odgovornih. Napoved trajanja krize se zaradi odsotnosti ukrepov namesto napovedane kratkotrajne v obliki črke V spreminja v krizo s podaljšanim repom. Dlje kot bomo čakali, huje bo.^[8]

Vlada je na naš poziv po uvedbi Kriznega temeljnega dohodka,^[9] s katerim bi daleč najučinkoviteje vzpodbudili potrošnjo in tako omilili padec BDP, za zdaj podala odgovor zgolj na tisti del v katerem smo jih obtoževali nezadostnega ukrepanja.