Vladavina brezsramnega okoriščanja

Vladavina prava je temelj Evropske unije in bi morala biti temelj vsake demokratične države. Kršitve pa še zdaleč niso omejene le na Poljsko in Madžarsko.

Zakoni predstavljajo minimalni okvir urejanja odnosov v družbi. Če so ti napisani v nasprotju z etiko ali pa do nekaznovanega in sistematičnega kršenja zakonov prihaja s strani institucij in elit, to ruši temelje pravne države. Države, v katerih se to dogaja, so avtoritarne države, v katerih ljudje ne uživajo pravnega varstva.

Nespoštovanje vladavine prava ogroža normalen razvoj družbe s tem, da ruši njene krepostne in gmotne temelje. Na začetku najbolj prizadene najrevnejše in najranljivejše, sčasoma pa tudi vso ostalo družbo – z izjemo elit. Ljudje to občutijo kot nemoč v postopkih prisilnih izterjav, ko jim za poplačilo manjšega dolga zaplenijo neprimerno vrednejše premoženje, nezakonitih odpovedih delovnih razmerij, siljenja v prekarske oblike dela, nezmožnost pridobitve lastnega stanovanja in drugo.

Na drugi strani se elite brezsramno okoriščajo ter pri tem ne odgovarjajo za svoja nezakonita in kriminalna dejanja. V takšni državi se ljudje ne počutijo varne, čemur sledi izguba ekonomske varnosti in svobode ter vsesplošni družbeni in moralni kolaps. Najhuje je v času kriz, ko do takrat prikrivane težave privrejo na dan.

Razne oblike kršitev vladavine prava v Evropski uniji so prisotne v vseh državah, saj gre nenazadnje za skupnost, ki je nastala iz različno razvitih držav z različnimi družbenimi normami in različno razvito stopnjo demokracije. Kljub temu pa so se vse ob vstopu zavezale k spoštovanju vladavine prava kot temelju Evropske unije.

Ob zadnji ekonomski krizi je bila najbolj boleče vidna kršitev vladavine prava primer Grčije, ko se ji je pod mizo vsililo dolžniško tlačanstvo^[1] ter ob politični krizi v Španiji zaradi poskusa odcepitve Katalonije. O primerih večjih kršitev so poročali tudi na Slovaškem^[2] in v Bolgariji^[3], tam so se EU sredstva stekala neposredno v roke lokalnih mafijskih združb.

Najbolj pa bode v oči sistematično kršenje vladavine prava na Madžarskem in Poljskem. Tako na primer Poljaki ženskam odvzemajo pravico do splava, sodnikom pa neodvisnost, medtem ko imajo Madžari še bolj spolitizirano medijsko krajino kot je naša, zmanjšujejo neodvisnost sodnikov, spet podobno kakor pri nas pa imajo premočne navezave med državnimi podjetji in politiki.^[4]

Z vse vse bolj perečo problematiko degradacije vladavine prava, ki se najbolj odraža na zlorabah evropskih sredstev (med leti 2017 in 2018 je bil poskok v zlorabah kar 200 %)^[5], se v Evropskem parlamentu intenzivno ukvarjajo piratski evroposlanci, ki so k skupnemu proračuni in skladu za obnovo uspešno izpogajali pogoje spoštovanja neodvisnosti sodstva, preprečevanja in kaznovanja pristranskih in protipravnih odločitev organov in omogočanja dostopa do pravnih sredstev ter neposrednega nadzora Evropskega parlamenta. Prav tako so se v preteklosti že zavzeli za dodatne ukrepe za preprečevanje zlorab, kot so evidenca lastništva vseh prejemnikov evropskih sredstev, večja transparentnost in omejevanje višine sredstev na posamičnega lastnika.^[6]

Nasprotovanje pogojevanju evropskih sredstev z ustrezno protikorupcijsko zakonodajo in varovalkami zoper zlorabe ni nič drugega kot podpora zlorabam ter ščitenje hrbta tistim, ki se z evropskim denarjem okoriščajo. Gre za denar vseh nas v Evropski uniji.

Poljski in madžarski politiki z vetom blokirajo dogovor o skupnem proračunu in skladu za obnovo, prav zato ker vsebujeta prej omenjene mehanizme. Državi poskušata držati celotno območje EU za talca. Formalnopravno sta za tovrstno blokado dovolj le dve, saj se zgolj eni, ob strinjanju vseh ostalih, lahko odvzame glasovalna pravica.^[7]

Gre za grobo zlorabo pravil ter nedopustno in neodgovorno izsiljevanje. Problem je že zdavnaj prerasel formalnopravne okvire in je postal političen problem, zato ga je potrebno tako tudi reševati.

Poljska in Madžarska imata že dalj časa resne probleme z vladavino prava, ki se jo po vseh dostopnih indicih namerno in sistematično ruši v prid oligarhom ter za krepitev oblasti vladajočih političnih strank.

Delitev oblasti na tri veje – izvršilno, zakonodajno in sodno – deluje po načelu avtonomnosti ene veje od druge, z velikim poudarkom na neodvisnosti sodne veje oblasti. V kombinaciji s slabimi varovalkami, ki so od nekdaj realnost tudi v Sloveniji, ima vladajoča koalicija z dovolj veliko močjo možnost vmešavanja in vplivanja na delo sodne veje oblasti.

To se aktivno odvija na Poljskem in Madžarskem, saj je v vsaki državi vodilna stranka (madžarska Fidesz in poljska Prawo i Sprawiedliwość) pričela z izkoriščanjem svoje moči za dodatno utrjevanje slednje, blokado opozicije in ustvarjanje okolja za še lažje grabljenje in utrjevanje oblasti v prihodnje.^[8]

Nezanemarljiv vpliv na to situacijo imajo mediji, saj sta si jih obe stranki aktivno podredili s koncentracijo lastništva (tajkunizacijo) ter ukrepi zoper medijsko svobodo in neodvisnost. Tudi na tem področju smo si s tema dvema državama precej podobni, saj je Slovenija na zemljevidu medijskega pluralizma že na rdečem seznamu: prt.si/medijskipluralizem

Leta 2003 smo z referendumom, na katerem je pritrdilno glasovalo 870.000 oseb (89,64 %),  izbrali pristop k Evropski uniji in s tem uskladitev naše zakonodaje z evropsko.^[9] Glasovalo se je v dobri veri, da evropska zakonodaja ne bo sčasoma prišla v navzkriž s temelji naše lastne ustave in da se bodo politiki, ki jim bo na evropskem nivoju podeljena glasovalna moč, za to tudi borili.

V primeru preplačane sanacije bančne luknje in drugih ukrepov zoper bančno krizo po letu 2008 (možnost prepovedi referenduma, zaostritev pogojev za referendum, zlato fiskalno pravilo) se je to velikokrat postavilo pod vprašaj. Nezmožnost Evropske komisije, da bi svoje napake iz tega obdobja priznala in se z njimi pošteno soočila, je privedla tudi do upravičenega porasta evroskeptičnosti: prt.si/ektozba

A nikakor ne gre prezreti, da ima Slovenija glede na svojo relativno majhnost vseeno precejšnjo glasovalno moč; imamo 1 % vseh poslancev in pa 0,5 % vse populacije, naš glas v Evropskem svetu pa je vreden enako kot glas katerekoli izmed sedemindvajsetih držav članic.

Zato vztrajamo, da je potrebno vpliv, ki ga imamo, izkoristiti za izvedbo prepotrebnih reform EU, ne pa za pozivanje k njeni opustitvi ali h kršenju njenih osnovnih vrednot, saj nam članstvo v Evropski uniji lahko prinaša ogromno prednosti in varnost pred spletkami svetovnega trga.

Prav tako kršenje vladavine prava v kateri koli članici Evropske unije vpliva tako gospodarsko kot politično tudi na Slovenijo. Ne smemo dopustiti, da pristanemo v družbi držav, ki kršijo vladavino prava in ravnajo koruptivno, v škodo lastnim in drugim evropskim državljanom.

Dolžnost naše zunanje politike in vlade je, da reče NE kršenju vladavine prava tako v Evropski uniji kot tudi v Sloveniji.