Ustavimo odtekanje denarja v davčne oaze

Slovenija je pri pogajanjih o davčenju digitalnih multinacionalk na evropskem nivoju leta 2019 glasovala proti ureditvi, ki bi podjetja, kot so Google, Facebook in Amazon, prisilila, da plačujejo davke glede na dobiček, ki ga ustvarijo v posamezni državi članici in ne le v državah z najnižjo davčno stopnjo. Za slovenski glas proti naj bi sicer bilo krivo ministrstvo Zdravka Počivalška.^[1]

Davčna preglednost multinacionalk bi bila, posebno v luči visokih javnih dolgov, nakopanih med bančno in zdaj še kovidno krizo, nujna. Evropska komisija je že leta 2012 predlagala prvo ureditev^[2], ki je stremela k temu, a to še zdaleč ni edino, kar lahko Unija zoper izogibanje davkom naredi.

Razkritje registrov podjetij in vzpostavitev minimalnih zahtev podatkov, ki bi jih registri morali vsebovati, (kot so npr. dejansko lastništvo ter seznam članov vodstvenih organov), skupaj z večjo preglednostjo bančnih transakcij, so ključne rešitve za boj proti finančnemu kriminalu. Odprtost poslovnih registrov je sicer že zajeta v sklopu direktive o odprtih podatkih^[3], a je Evropska komisija žal še sama ne želi izvajati.^[4]

Dokler se situacija na evropskem parketu ne uredi, smo odvisni zgolj od lastne zakonodaje, ki pa ima še zelo veliko manevrskega prostora za zožitev zanke okrog tistih, ki se izogibajo plačevanju davkov.

Ukrepi, ki jih predlagamo zoper davčne oaze:

➡️ Razširitev definicije in seznamov davčnih oaz

Davčne oaze niso zgolj države z nizkimi davki, pogosto gre tudi za države, ki ščitijo tajnost dejanskih lastnikov podjetij, od njih ne zahtevajo nikakršnega poročanja in ne izvajajo efektivnega nadzora nad legalnostjo poslov in izvora premoženja. Črni seznam davčnih oaz Evropske unije je zelo skop, morali bi ga občutno razširiti.

➡️ “Davek“ na finančne transakcije med domačimi podjetji in podjetji v davčnih oazah.

Država bi avtomatično zadržala 30 % vrednosti vseh transakcij pri poslovanju slovenskih podjetij s podjetji v davčnih oazah, sredstva bi bila sproščena šele potem, ko bi podjetje v davčni oazi finančni upravi razgrnilo svoje lastništvo vse do končnih fizičnih oseb, če so med lastniki tudi podjetja, seznam članov upravnih organov in posredovalo poročila o poslovanju za pretekla leta.

➡️ Popolna prepoved poslovanja države in ponujanja kakršnihkoli državnih pomoči podjetjem, registriranim v davčnih oazah.

➡️ Večji angažma FURS-a v preprečevanju prenosa premoženja davčnih dolžnikov na pravne osebe, registrirane v davčnih oazah.

Pogosta praksa je, da davčni dolžniki prenesejo svoje premoženje na podjetja s sedežem v kateri izmed davčnih oaz, ter se tako kljub milijonskim dolgovom izognejo rubežu. FURS ima moč zoper davčne dolžnike uvesti predlog stečaja. Ob vložitvi tovrstnih zahtevkov za prenos lastništva lahko finančna uprava prenos premoženja izpodbije, a tega ne počne.

Nekateri posamezniki svoje premoženje na tak način zavarujejo že nekaj let vnaprej in se nato spuščajo v tvegane posle, ter izigravajo tako državo kot upnike – posojilodajalce, zaposlene in dobavitelje – ki v primeru stečaja ostanejo brez možnosti poplačila.^[5] Za boj zoper takšne prevarante bi morali podaljšati možnost izpodbijanja prenosa premoženja v primeru stečaja iz enega na 10 let.

➡️ Legalizacija rabe nelegalno pridobljenih podatkov o registrih davčnih oaz v sodnih postopkih ter nagrade in zaščita tistih, ki podatke posredujejo.

Primer dobre prakse je Nemčija, kjer davčna uprava že več kot desetletje plačuje za nelegalno pridobljene podatkovne baze iz registrov davčnih oaz.^[6]

➡️ Spodbude za vrnitev premoženja iz davčnih oaz.

Državne spodbude za podjetja, ki iz davčnih oaz sredstva prenesejo nazaj v Slovenijo, pod pogojem, da sredstva namenijo v razvojne naložbe.

Dokončna rešitev je v popolni ukinitvi davčnih oaz, kar pa zahteva mednarodni dogovor. Evropska unija bi lahko najprej poskrbela za ukinitev lastnih davčnih oaz, pod to kategorijo namreč spada kar sedem njenih članic.^[7]