Tajkunizacija knjige in recikliranje zvestih kadrov

Imenovanje Dimitrija Rupla za v.d. Javne agencije za knjigo bi bilo neprimerno, saj Rupel za vodenje takšne agencije nima ustreznih izkušenj in kompetenc. Kadrovanje, ki se dogaja pod to vlado, ko se zvestobo nagrajuje bolj kot strokovnost, slednjo pa celo kaznuje, gre v škodo davkoplačevalcev in javnega dobra.

Za menjavo svetnikov agencije, ki so nato posledično odstranili Renato Zamida z direktorskega položaja JAK, naj bi intenzivno lobiral direktor Beletrine^[1], založbe, ki je največja prejemnica sredstev Javne agencije za knjigo.^[2]

Da gre pri Beletrininem vmešavanju v delovanje drugih kulturnih institucij in pritiskih na Ministrstvo za kulturo izključno za zasebni interes na škodo javnega, lepo kaže primer e-knjige:

Iz podatkov, ki smo jih pridobili, je razvidno, da 59 javnih knjižnic na letni ravni porabi 145.600 evrov zgolj za uporabnino Beletrinine storitve Biblos. Poleg dostopa do portala Biblos morajo knjižnice za izposojo posameznih e-knjig plačevati še licenčnino. Vsaka izposoja e-knjige knjižnico nekaj stane, licenčnino pa je potrebno vsakih 50-70 izposoj obnoviti. Zaradi tega knjižnice tudi močno omejujejo največje možno št. naenkrat izposojenih knjig, kar vodi do absurdne situacije, da si lahko izposodimo manj digitalnih kot pa fizičnih knjig.

Višina licenčnine je odvisna od cene e-knjig, ki jo Beletrina zato seveda postavlja ob bok cenam fizičnih.

Poleg tega vsaka izposoja knjižnico stane dodatnih 0,18 €, ki jih plača za storitev “zaščite” e-knjig. Ta uporabniku preprečuje, da bi si jo naložil na več naprav ali pretvarjal formate, kar močno krni kakovost izposoje in to omejuje le na naprave, ki podpirajo biblosov format. Z vsem skupaj tako ena izposoja e-knjige knjižnico stane v povprečju 0,60 €.

Javne knjižnice pristajajo na storitev, ki je slaba tako za njih kot za uporabnike, Ministrstvo za kulturo pa vse to financira.

Tajkunizacija knjige s strani založnikov bo imela večplastne dolgoročne posledice na družbo, saj siromaši tako kakovost literature kot uporabo elektronskih knjig, ki se jih namesto za promocijo pisane besede v digitalni dobi izkorišča za zaslužke zasebnikov.