Slovenija nikakor ne sme popuščati pri preiskavi bančne luknje

Obravnava tožbe Evropske komisije proti Sloveniji se je začela izredno obetavno. Zastopnica Slovenije je poudarila, da so bila vprašanja Evropskega sodišča naklonjena našim argumentom, ki dokazujejo, da so očitki Komisije neutemeljeni.^[1]
Evropska komisija Slovenijo sicer toži zaradi domnevnega posega v nedotakljivost arhiva Evropske centralne banke. Ta je bil prisoten na računalniku, zaseženem za namene preiskovanja bančne luknje, ki je last bivšega guvernerja Banke Slovenije, Boštjana Jazbeca.
Zaradi bančne luknje smo bili oškodovani za vsaj milijardo in pol,^[2] a še toliko večja je škoda, ki nam je bila zadana z vsiljeno privatizacijo, zaradi katere je bil pod ceno razprodan celotni bančni sektor in mnoga dobičkonosna podjetja.^[3]
Pomembno vlogo pri ustvarjanju bančne luknje in spodbujanju privatizacije je odigrala tudi Evropska komisija, ki je preiskavo zaradi lastnih nečednosti že večkrat neuspešno poskušala ustaviti.^[4] Preiskava bančne luknje jim gre v nos, saj lahko razkrije, da so popolnoma netransparentno in brezkompromisno pritiskali z namenom skubljenja državnega premoženja, od katerega je nato imel dobiček le ozek krog posameznikov.
S podobnimi težavami se soočajo tudi druge države, ki so po finančni krizi leta 2009 prišle na tnalo Evropske centralne banke in Evropske komisije. Zgovoren je primer Grčije, ki je bila s strani Trojke (ECB, EK in IMF) prisiljena sprejeti tretji paket “pomoči”. Ta jim je dokončno zacementiral vsiljene varčevalne ukrepe in zmanjšal državno suverenost, vendar pa so pri ECB podvomili v legalnost lastnih dejanj in zato najeli pravne svetovalce, katerih naloga je bila preučitev legalnosti odločitev. Evropska centralna banka je nato zavrnila vsakršno prošnjo za vpogled v naročeno analizo legalnosti ukrepov, s katerimi so si podredili Grčijo. Temu je takrat pritrdilo tudi Evropsko sodišče.^[5]
A štiri dni nazaj je prišlo do preobrata; generalni pravobranilec Evropskega sodišča je izjavil, da se je sodišče motilo, ko je presodilo, da ECB lahko zavrne vpogled v analizo.^[6]
ECB in EK pravno izgubljata tla pod nogami, a pri slovenskem primeru se je pojavila rešilna bilka v obliki predsednika vlade Janeza Janše. Ta je že pred pričetkom sodne obravnave predsednici EK poslal pismo, v katerem jo je pozival k izvensodni poravnavi spora.^[7]
Predsednica Komisije Ursula von der Leyen na pismo sprva ni odgovorila. A že dva tedna po uvodni razpravi, na kateri se je pokazalo, da so slovenski zastopniki odlično pripravljeni in ne mislijo popuščati, ter da jim je naklonjeno tudi Evropsko sodišče samo, je von der Leyenova Janeza Janšo povabila na razgovor.^[8]
Rezultat razgovora je bil očiten že dva dni zatem – von der Leyenova je odgovorila na pismo predsednika vlade. V odgovoru je izrazila pripravljenost za nadaljevanje dialoga. O pripravljenosti na umik tožbe pa so molčali.^[9]⁰
Sporazumen umik tožbe bi pomenil zmago za Evropsko komisijo, saj je trenutno na dobri poti, da postavi pomemben precedens, ki bi zagotovil jasnost glede okoliščin, v katerih velja nedotakljivost arhivov Unije in kako se le-to pravilno interpretira. Primer bi preprečil nadaljnje zlorabe tega pravnega mehanizma za blokiranje preiskav.
Precedens, ustvarjen pri našem in grškem primeru, je lahko ključen za zaustavitev zlorab ECB in EK, ki se ju izkorišča kot instrument vsiljevanja gospodarsko zaviralnih varčevalnih ukrepov in nesmotrne privatizacije. Zlasti pomemben je ravno zdaj, saj bo Evropska centralna banka po koncu pandemije spet zlorabljana za namene prenašanja stroškov krize z bogatih na revne.
Postopki v zvezi s čezmernim primanjkljajem, to so tisti zaradi katerih so bili vpeljani ZUJF, pretirana dokapitalizacija bank in brezobzirna privatizacija, se sprožijo v primeru, da javni dolg države članice preseže 60% BDP.