Peticija za odstop ministrice za izobraževanje, znanost in šport dr. Simone Kustec

Oddajte tudi svoj podpis: prt.si/kustec

Simona Kustec, politologinja in političarka, je ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije prevzela 13. marca 2020, dva dni pred razglasitvijo in uradnim začetkom epidemije Covid–19.

Epidemija je kruto posegla v življenja vseh, med drugim tudi šolarjem in njihovim staršem z izredno slabo pripravljeno selitvijo šolanja v digitalni prostor. Slepili bi se, če bi dejali, da se je situacija po skoraj letu dni, odkar so šolske klopi zamenjali ekrani, izboljšala.^[1]

MIZŠ se je takoj ob začetku epidemije spopadlo s prvo zahtevno oviro uverture šolanja na daljavo, ko kapacitete Arnesovih spletnih učilnic nikakor niso zmogle omogočati dela vsem šoloobveznim otrokom. Takrat so breme razjarjene javnosti in staršev povsem prepustili na ramena direktorju Arnesa.^[2]

A situacija s sveže zapriseglo ministrico takrat ni imela neposredne povezave, z izjemo podcenjevanja situacije, v katero se spušča in slabe odzivnosti ob navigiranju izobraževanja na daljavo. Krivično bi bilo krivdo za začetne težave valiti zgolj na ministrico, saj je situacija predstavljala realno zrcalo dolgoletnega standarda šolstva v naši državi in odraz odgovornih voditeljev pred tem vse od osamosvojitve, stanje, na katero Pirati opozarjamo že več kot desetletje.^[3]

A če Simoni Kustec ne gre očitati krivde, da je celoten šolski sistem ob izbruhu epidemije padel na kolena, pa ji gre vsekakor očitati to, da ga je na kolenih nemočno pustila klečati.
Ena največjih žrtev nesposobnosti MIZŠ so bili vsekakor maturantje
Po premostitvi prvih ovir je ministrica v življenja maturantov vnesla dodatne valove tesnobe, negotovosti, jeze in posledičnega upora, ki so ga kasneje označili kot glavni argument, zakaj se dijakov v diskurz o izvedbi in prilagoditvah mature ni vključilo. Pod taktirko Državnega izpitnega centra in njegovega direktorja Darka Zupanca, ki na stolčku glavnega odločevalca “zrelostnega preizkusa” šolarjev, kot maturo sam izredno rad poimenuje, dirigira že več kot dve desetletji, je Kustečeva odigrala poteze, ki so ministrstvo, gimnazije in srednje šole ter seveda dijake na koncu pripeljale v slepo ulico, saj se je z razglasitvijo načrtov, možnih prilagoditev oz. preusmeritev izvedbe mature zavlačevalo do zadnjega možnega trenutka.

Pustošenje in škoda, storjena šolanju in s tem družbi kot celoti, pa je zadela praktično vse aspekte šolstva. Spomnimo na deložacije študentov in dijakov iz študentskih domov^[4], ignoriranje pozivov varstveno delovnih centrov in zavodov za izobrazbo otrok s posebnimi potrebami k odprtju^[5] ali na naslavljanje ravnateljev vseh stopenj šolstva z neuporabnimi navodili. Prav tako se je na tiste, ki opreme oz. pogojev za šolanje na daljavo zaradi socialno ekonomskih razlogov niso imeli na voljo, v veliki meri pozabilo. Kot marsikje drugod so tudi takrat bili primorani vskočiti nevladnik in s pomočjo širše javnosti velikemu delu šolarjev brez opreme slednjo priskrbeti.^[6]

Vlada je nato maja pohitela z odprtjem srednjih šol ter dijakom 4. letnikov simbolično omogočila poslednji teden predmaturitetnih priprav v okrčenih zasedbah, razsekljanih učnih urah in s tem predvsem potrdila dejstvo, na katero smo med potekom mature neprestano opozarjali, da matura tako MIZŠ kot RIC predstavlja zgolj eno izmed kravjih kupčij.^[7] S pred maturitetnimi pripravami so zgolj skušali utišati komentarje o neenakosti pripravljenosti na maturitetne izpite. Za nameček so šole morale same opraviti naročila zaščitnih mask, saj jim je Počivalškovo ministrstvo kljub več kot 41,7 milijonih evrov preplačil zaščitne opreme, ki so romali v žepe posrednikov^[8], dobavilo neustrezne maske, izdelane iz serviet.

Maturo 2020 se je nato izvedlo po prilagojenem programu, maturantje so dvodelni izpit prvič opravljali v enem dnevu, odsvetovano je bilo obiskovanje stranišč, vlada pa je medtem razglasila konec prvega vala epidemije in izvajala slavnostne prelete letal. Ministrstvo je kasneje večino šolarjev iz kletk virtualnega zapora izpustilo nazaj v šolske klopi in samo sebi nadelo medaljo za „uspešen“ zaključek šolskega leta,
Neuslišani pozivi javnosti in neenakost razmer šolanja na daljavo, številni šolarji še vedno brez opreme
Na ministrstvu so bili očitno občutno prezaposleni, saj so pozive po javni dostopnosti potrebnega učnega gradiva, katerega cene so v preteklih letih strmo narasle in predstavljajo vse večji finančni zalogaj slovenskim družinam, preslišali. Prav tako so pobude o dostopu do toplega obroka otrokom iz najbolj socialno ogroženih družin bile uslišane komaj mesece po začetku epidemije.

Čeprav je ministrica neprestano zagovarjala, da je osnovni pogoj za izobraževanje v času epidemije, ko je marsikateri izmed šolarjev soočen z nehumanimi pritiski, kar na marsikaterem, če ne vseh, pristojnem organu radi pozabijo, »oprema za vse«, smo razočarani nad podatkom, da je vsaj 3700 dijakov in osnovnošolcev še vedno brez ustrezne opreme, te pa nimajo tudi mnogi študenti.^[9]

Vlada pa je pozive o katastrofalnem položaju študentov poskusila utišati s solidarnostnim dodatkom v višini 150 EUR, za katerega se je Klemen Peran, predsednik Študentske organizacije Slovenije, ki v zadnjih tednih pristojne poziva k ukrepanju za rešitev “izgubljene generacije” s postavljanjem božičnih smrek ravno sedaj, ko se tresejo denarnice zaposlenim v študentskih krogih