Ob stoletnici požiga slovenskega Narodnega doma v Trstu
Mineva natanko sto let, odkar so italijanski nacionalisti in fašisti napadli ter požgali slovenski Narodni dom v Trstu. Dom so fašisti sicer prvič napadli že avgusta 1919, vendar je bil zanj usoden napad naslednje leto. Izvedli so ga v sklopu širših akcij proti slovenskimi in slovanskim ustanovam ter podjetjem v Trstu. Napad predstavlja vzorec za kasnejšo Kristalno noč, v kateri so nemški nacisti podobno obračunali z židovsko lastnino in prebivalci. V isti noči so fašisti namreč po vsem mestu uničevali ter požigali pisarne, gostinske obrate, hranilnice in druga podjetja ter prostore v lasti Slovencev in ostalih Slovanov. Požig Narodnega doma v Trstu je simbol sistematičnega fašističnega nasilja in raznarodovanja, a tudi protifašističnega odpora s strani preganjanih.[1]
Do požiga je bil Narodni dom, za katerega je načrte izrisal slavni arhitekt Max Fabiani in je svoja vrata odprl leta 1904, simbol slovenske prisotnosti v mestu, v katerem je živelo več Slovencev kot v takratni Ljubljani. Čeprav še vedno v manjšini, so bili tržaški Slovenci nacionalno zavedni in gospodarsko ter kulturno izredno vitalni. Tržaški narodni dom je, od odprtja do požiga, gostil okoli 1000 gledaliških predstav in nastopov, različnih predavanj, izobraževanj ter političnih shodov, več kot pet na mesec v času njegovega petnajstletnega obstoja.[2] Zato je bilo njegovo delovanje simbolna in praktična ovira fašističnemu raznarodovanju Slovencev.[3]
Na slovenskem etničnem ozemlju, ki je bilo po prvi svetovni vojni, kot podkupnina za italijanski vstop v vojno na strani Antante, priključeno Italiji, se je raznarodovanje Slovencev začelo že takoj po koncu vojne 11. novembra 1918. Še isti mesec so lokalne oblasti v Trstu prejele navodila za represivne ukrepe proti Slovencem in Hrvatom. Ti so bili pogosto usmerjeni tudi proti slovenski duhovščini in celo tržaškega škofa, Slovenca Andreja Karlina, so naslednje leto prisilili k odstopu. Pri teh napadih so bili najbolj zavzeti fašisti, ki so z državnim udarom leta 1922 tudi uradno prevzeli oblast v Italiji. Fašizem je bilo populistično desničarsko avtoritarno in militantno politično gibanje, ki je vladalo v Italiji od leta 1922 do kapitulacije zahodnim zaveznikom v drugi svetovni vojni. Fašizem je bil, in še danes predstavlja, model za totalitariste, kot sta bila kasnejša Franco v Španiji in Hitler v Nemčiji. Vsem tem ideologijam je skupno povzdigovanje naroda ali rase, ki ju predstavlja država oziroma oblast, nad posameznika in še posebej nad genetske ali kulturne pripadnike drugih narodov ali ras.[4]
Fašistične oblasti so postopek italijanizacije oziroma iztrebljenja Slovencev imenovale obmejno čiščenje in Slovenci smo dobili uradni naziv tujerodni. Do leta 1923 je bila prepovedana uporaba slovenščine na pošti, potem pa tudi v vseh javnih uradih, na nagrobnih napisih in tudi v cerkvi ter celo v zasebnem pogovoru. Leta 1923 so fašisti zaprli tudi vse slovenske osnovne šole, zatem še ostale. Leta 1931 so fašisti uvedli pravni sistem, s katerim so lahko slovenskim kmetom zaplenili hiše in vanje naselili koloniste "čiste" italijanske rase. Vzporedno je teklo sistematično potujčevanje slovenskih imen in priimkov ter krajevnih imen, ki jih od leta 1926 dalje niso več zgolj zapisovali italijansko, ampak povsem italijanizirali.[5]
Ves ta teror je jasno v zavednih, zatiranih Slovencih in ostalih Slovanih sprožil močan in organiziran odpor. Svoje cilje so želeli doseči preko organizacije Trst, Istra, Gorica in Reka: TIGR. Podtalna organizacija slovenskih in hrvaških domoljubov, nacionalistov, duhovnikov in levičarjev, ki jih je združeval predvsem protifašizem, je napadala ustanove, patrulje in izvajala sabotaže. Požigali so poitalijančene šole, vrtce, uničevali skladišča orožja italijanske vojske. Organizacija je delovala tudi na kulturnem in izobraževalnem področju, s čimer je želela okrepiti narodno pripadnost in zavest. Organizirali so mladinske shode na katerih so ohranjali slovensko besedo in s tiskanjem ilegalne literature omogočili, da so se otroci doma lahko učili pisati in brati v slovenščini. Tiskanje in razmnoževanje ilegalne literature ter propagande, so financirali primorski emigranti v Jugoslaviji in so jo večinoma tiskali v Ljubljani. Povezani so bili tako z jugoslovanskimi kot tudi britanskimi tajnimi službami.[6]
Fašistična oblast se je na odpor odzvala brutalno. TIGR so odkrili sicer šele leta 1930 po atentatu na uredništvo tržaškega časopisa Il Popolo di Trieste. Sledil je 1. tržaški proces, na katerem so na smrt obsodili štiri voditelje TIGR, ostalih dvanajst zaprtih pa obsodili na zaporne kazni. TIGRovce so fašisti še istega leta usmrtili na Bazovici. Organizacija je nadaljevala z delovanjem, vendar je posledično postala še bolj previdna in se dodatno oboroževala, počasi že v pripravah na prihajajočo 2. svetovno vojno. Nakopičeno orožje so želeli uporabiti za slovenski vstop v 2. svetovno vojno na strani zaveznikov že spomladi leta 1940, vendar je operacije prekinila fašistična oblast in zaprla nekaj voditeljev. Naslednje leto so fašisti na 2. tržaškem procesu devet članov TIGR obsodili terorizma in vojnega vohunstva, enega so usmrtili, ostale zaprli. S tem je bila organizacija obglavljena in preostanek se je umaknil v Jugoslavijo, kjer pa niso prenehali z delovanjem, čeprav so se morali skrivati tudi tu. TIGR se je 13. maja leta 1941 prvi po kapitulaciji Jugoslavije spopadel z italijanskim okupatorjem. Skupina TIGRovcev se je na Mali gori nad Ribnico po izdaji spopadla z italijansko patruljo. Fašistom so TIGRovce izdali orožniki slovenske kolaboracionistične oblasti, ki so nato z Italijani tudi sodelovali pri oboroženem napadu. Kasneje so se TIGRovci, pridružili partizanskim vrstam, mnogi drugi, pa so zavrnili sodelovanje v odporniškem gibanju pod vodstvom komunistov. Slednji so imeli do konkurenčnega TIGRa zelo odklonilen odnos in so silastili pričetek oboroženega odpora proti okupatorjem, kljub temu da ta čast jasno pripada TIGRu.[7]
Tudi danes prihaja do potvarjanja zgodovinskih dejstev in z moderno relativizacijo fašizma, se le ta ponovno vrača med nas. V času današnjih političnih nesoglasij se je celo zgodilo, da so protestniki, ki so javno razkazovali simbole fašizma in nacizma odšli na ulice v podporo aktualni vladi.[8] Še bolj problematično je dejstvo, da se slednja sploh ni poskušala ograditi od takšne podpore, ampak se je v medijih, ki so blizu trenutni oblasti, začela medijska kampanja podpore in olepševanja ter zavajanja. Najbolj ironično pa je, da razkazovanje fašistične in nacistične simbolike tolerira politični pol, ki se tako rad kiti z domoljubjem, čeprav so nam ravno te ideologije namenile iztrebljenje.
Ob stoletnici požiga julija letos naj bi italijanske oblasti Narodni dom v Trstu končno vrnile slovenski manjšini. Manjšini, ki že 100 let in več osamljena bije boj za svoj obstoj. Nobena oblast je do sedaj ni politično aktivno podpirala in dosledno zahtevala primerne zaščite, ki ji jo zagotavljajo veljavni meddržavni sporazumi,[9] niti je ni finančno oziroma gospodarsko podpirala. V časih, ko fašizem ponovno vzdiga glavo in ko se ga sprejema kot zgolj še eno mnenje, bi morala vsaka slovenska oblast, ne glede na pol, strogo zavračati njegov vzpon in zgodovinski revizionizem na obeh straneh meje, ter narediti vse kar je v njeni moči, da zaščiti naše manjšine. Namesto tega bo najvišji predstavnik, Predsednik Republike, na obletnico požiga tržaškega Narodnega doma obiskal sveto mesto fašističnega nasilja in potvarjanja zgodovine, fojbo pri Bazovici. Fojbe
