Teater demokratičnosti in prikrivanje nesposobnosti

Posvet politike in stroke na Brdu pri Kranju se nam zdi problematičen iz več vidikov. Poleg očitne težave, da gre za obvoz demokratičnih mehanizmov in njihovo nadomeščanje s posveti strankokracije pod okriljem predsednika države, je tu še zavajanje, da je šlo za javni posvet in posvet s stroko. Ukrepi vlade namreč kažejo ravno nasprotno, na v preteklosti že velikokrat videne vzorce.

Z žalostjo sprejemamo dejstvo, da poleg ”trdega” lockdowna po letu dni še vedno nimamo na voljo učinkovitejših rešitev za zajezitev eksponentnega širjenja okužb^[1], a če del stroke meni, da je to najboljše, kar lahko v tem trenutku storimo v izogib katastrofi tretjega vala, kot jo imajo na Češkem^[2] in Madžarskem^[3], je hitro ukrepanje s kratkim, a strogim, zaprtjem dobra odločitev, če je podprta z učinkovitimi ukrepi.

Veliko težavo vidimo v tem, da je Strokovna posvetovalna skupina priporočila tudi zaprtje gospodarstva, ki je eden večjih virov širjenja okužb, vendar pa se je vlada temu spretno izognila. “Popolno zaprtje”, kot ga poskušajo prikazati, je v resnici daleč od tega, saj ukrepe, ki omejujejo zbiranja in gibanje ljudi, spremljajo stroge sankcije, medtem ko za gospodarstvo veljajo zgolj “priporočila”.^[4]

Podobna priporočila so veljala tudi med drugim valom, ko je umiralo po več kot 50 ljudi na dan, pa se vsaj 70 % gospodarstva ni odločilo za delo od doma.^[5] Od kod vladi podlaga za trditev, da se bodo priporočila tokrat upoštevala? Za več dela od doma bi morale obstajati jasne vzpodbude, sicer bo učinkovitost celotnega zapiranja zvodenela.

Člani vlade se tega zagotovo zavedajo. Iz besed Zdravka Počivalška in Janeza Janše je razvidno, da se že vnaprej pripravljajo na podaljševanje omejitev, ko se izkaže, da zaprtje le ni bilo tako učinkovito.^[6] Zagotovo bo temu sledilo še prenašanje krivde za nedelovanje ukrepov na medije, opozicijo, civilno družbo in nasploh vse, ki si delovanje vlade drznemo kakorkoli kritizirati.

Gre za nespodobno prenašanje krivde za lastno nesposobnost na druge. Epidemija se še vedno v veliki meri zlorablja v politične namene, ustvarja se protipravna stanja hitreje, kot so jih sodišča sposobna sanirati, dogajajo se čistke v policiji in krepi represivni aparat, ter zatira vsakršne kritike, medtem pa se v ozadju sprejemajo vedno novi nepremišljeni in tudi škodljivi zakoni, ki jim ni videti konca.

Če bi vsaj delež naporov na vladi namesto utrjevanju oblasti namenili dialogu s predstavniki različnih strokovnih področij in civilno družbo, ter upoštevali njihova priporočila glede npr. ponovne uvedbe sledenju stikom, spremembi strategije cepljenja^[7], prezračevanja^[8], dostopnosti podatkov^[9]… bi bilo obvladovanje epidemije mnogo bolj učinkovito.

Vlada je prav tako zamudila odlično priložnost, da ukine nesmiselne ukrepe, ki nimajo dokazane učinkovitosti in so zato nesorazmerni (npr. policijska ura in popolna prepoved protestov) ter tako podkrepi zaupanje v ostale, smiselnejše ukrepe, zato je očitanje krivde drugim še toliko bolj hinavsko.

Zdravko Počivalšek je zadnji, ki bi lahko drugim pridigal o pomenu zaupanja javnosti. Zaradi razkritja številnih nepravilnosti pri nabavah zaščitne opreme, ki jih je nadzorovalo njegovo ministrstvo, bi moral odstopiti že pred meseci.