Vse izjave

Slovenska zakonodaja na področju lobiranja je nezadostna

20. september, 2021

»Zdravniki smo popolni klovni, ki garamo, da si primitivci – ne morem jih imenovati drugače – kupujejo jahte, vse to pa se dogaja s podporo politike« – Dr. Erik Brecelj

Objavljeno v kategoriji: Javna naročila, Korupcija, Ministrstvo za zdravje

Dolga zgodovina prijateljevanja vrha slovenske politike z različnimi lobiji znova prihaja na dan, tokrat zaradi medijev, ki so obelodanili slike predsednika vlade Janeza Janše na luksuznih dopustovanjih skupaj z lobistom za dobavitelje slovenskega zdravstva, Božom Dimnikom in podjetnikom Andrejem Marčičem.¹

Slovenska zakonodaja na področju lobiranja je nezadostna, prevladujoča politična kultura, ki korupcijo tolerira in brani, pa porazna, zato je epilog, tako kot pri mnogih drugih korupcijskih aferah, malo verjeten.

Če želimo, da javni uslužbenci svoje delo opravljajo v javnem interesu, je na tak način potrebno naravnati zakonodajo in prek nje zamejiti možnosti zlorab.

Uradno registriranih poklicnih lobistov je trenutno 82, skupno število lobističnih stikov, ki jih ti opravijo, pa znaša le okrog 1 % vseh zabeleženih lobističnih stikov z javnimi institucijami in funkcionarji na leto.² Nepoklicni lobisti in izjeme od lobiranja še vedno predstavljajo veliko večino vseh zabeleženih stikov, koliko poskusov vplivanja na odločitve nosilcev oblasti ostane neprijavljenih, pa lahko le ugibamo.³

Lobiranje samo po sebi ni nekaj slabega, saj ga lahko opravljajo tudi organizacije, ki poskušajo uveljaviti za družbo koristne predloge, vendar pa mora potekati zakonito in transparentno, skupaj s celotnim zakonodajnim postopkom, tako da ima javnost vedno na voljo podatke, iz katerih je moč razbrati, ali obstaja kavzalnost med spremembami zakonodaje in interesi lobistov. Na tej podlagi se lahko volilci tudi lažje odločijo, ali želijo politikom, ki njihovega interesa ne zastopajo, še naprej namenjati svoj glas.

Razširiti je potrebno definicijo lobiranja in zaostriti standarde preglednosti za dovoljene oblike lobističnih stikov, povečati preglednost delovanja države na vseh njenih nivojih, ter razširiti pooblastila in moč protikorupcijske komisije.

Izrazito problematična je tudi t.i. »politika vrtljivih vrat« – tako imenujemo pojav, ko javni funkcionarji in uslužbenci po koncu svojih mandatov in zaposlitev preidejo v službe lobistov, kjer z notranjim znanjem in povezavami pomagajo pri lobiranju svojih nekdanjih kolegov.

Trenutna vlada je tudi tu uspela preseči vse meje sprejemljivega, saj ima kar dva ministra, ki sta bila v svojih prejšnjih zaposlitvah aktivno udeležena v lobiranju resorja, ki ga danes pokrivata, to sta minister za okolje in prostor Andrej Vizjak, ki je bil v preteklosti zaposlen v energetiki⁴, in minister za »digitalno preobrazbo« Mark Boris Andrijanič, ki je lobiranje izvajal za podjetje Uber.⁵

Za prehajanje med funkcijami lobistov in javnih uslužbencev bi moralo biti uzakonjeno ohladitveno obdobje najmanj štirih let, med katerim preskok iz ene na drugo funkcijo ne bi bil mogoč. Pri tem pa je pomembna tudi širitev definicije lobiranja, da bi z ohladitvenim obdobjem in poostrenim nadzorom zajeli čim širši nabor tistih, ki dejansko izvajajo lobiranje.

 

¹ prt.si/jansjahta 

² prt.si/reglobistov 

³ prt.si/lobsarec 

prt.si/vizjak2 

prt.si/mbandr