Rokohitrska obravnava zakonov o RTV, STA in medijih je nesprejemljiva

Izražamo svoje globoko nestrinjanje z izredno kratko postavljenim rokom za javno razpravo o treh predlogih zakonov, ki korenito posegajo v delovanje Radiotelevizije Slovenija, Slovenske tiskovne agencije ter celotne medijske krajine.^[1]

Ministrstvo za kulturo je za sodelovanje javnosti namenilo zgolj 5 delovnih dni, kar neposredno krši poslovnik vlade in grobo omejuje 44. člen ustave – pravico državljanov do neposrednega in posrednega sodelovanja pri upravljanju javnih zadev. Rokohitrska obravnava tako pomembnih zakonov je nesprejemljiva.

Za ustrezno reformo medijske zakonodaje potrebujemo javno razpravo z vključitvijo vse zainteresirane javnosti. Čas trajanja pa mora biti primeren kompleksnosti obravnavane tematike – vladni poslovnik predvideva vsaj 30 dni odprte javne razprave, vendar bi bilo najbolj smiselno rok v tem primeru podaljšati na 60 dni. Če do podaljšanja javne razprave ne bo prišlo, od generalnega sekretarja vlade dr. Boža Predaliča pričakujemo, da obravnavo besedil, ki so pripravljena v nasprotju s poslovnikom, zavrne.

Vlada želi z zakonskimi predlogi^[2] oklestiti sredstva namenjena Radioteleviziji Slovenija za približno 13 milijonov evrov na leto, kar je več kot 10% letnih prihodkov zavoda. To predstavlja resno grožnjo delovanju RTV, še zlasti pri pripravljanju programskih vsebin v javnem interesu. RTV je lani imela za 9 milijonov presežka, s temi spremembami bi jo torej, ob rezultatih primerljivih z lanskim letom, potisnili v rdeče številke.^[3]

Glede na sodbo^[4] iz leta 2011 tovrstne spremembe niti ne bi prestale presoje ustavnega sodišča:

“Svoboda izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave zahteva od države sprejetje ustreznih predpisov, ki naj zagotovijo, da bodo lahko javni mediji samostojno izvrševali svoje funkcije (naloge) pri svobodnem oblikovanju javnega medija. Zato mora zakonodajalec z ustrezno zakonodajo zagotoviti programsko, organizacijsko in finančno samostojnost javnih medijev, torej tudi javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija (RTVS). Zakonodajalec lahko tudi spremeni vire za financiranje, njihovo strukturo in višino posameznega vira, če sprememba ni arbitrarna, temveč je stvarno utemeljena.”

Zakon teoretično sicer predvideva nadomestilo za izpad sredstev, vendar na račun povečanja številčnosti reklam na televiziji in popolne odpravitve omejitve obsega oglaševanja pri radijskem delu.^[5] Tovrstno financiranje ni stabilno, saj bi RTV postal odvisen od gospodarskih družb, kar krši ustavno zahtevo po finančni samostojnosti. Obenem “rešitev” tudi ni občinstvu prijazna in le malokdo bi si ob kupu komercialnih televizij in radijev, ki nas neumorno zasipajo z oglasi, podobnega ravnanja želel še od RTV.

Predlaganim zakonom nasprotujemo tudi zato, ker njihov dejanski cilj ni reforma RTV, temveč predvsem zagotavljanje dodatnega financiranja zasebnim medijem, ki bi si svoj kruh morali služiti na tržišču, ne pa da se k njim preusmerjajo finance namenjene javnemu servisu.^[6] Na ta način lahko ti služijo le svojim lastnikom, ne da bi ob tem morali biti pozorni tudi na svoje občinstvo.

Na udaru je tudi Slovenska tiskovna agencija, na kateri bi s predvidenimi spremembami zakonov okrepili politično kadrovanje, saj bi nadzornike po novem imenovala vlada, minister za kulturo pa bi jih lahko razrešil.^[7]

Nov zakon o Radioteleviziji Slovenija sicer nujno potrebujemo.

Sedanji zakon o RTV je slednjo podredil političnim strankam. Namesto javnega servisa, ki bi omogočal pluralizem obveščanja, smo priča tako imenovanemu uravnoteženemu obveščanju, ki ni nič drugega kot soočanje enega enoumja z drugim. S tem ne izgubljamo le televizije v javnem interesu, temveč gre celo za korak nazaj od tistega, kar smo nekoč poznali pod pojmom državna televizija.

V Sloveniji potrebujemo RTV, na katero politika ne bo imela prevladujočega vpliva. Medijski prostor mora odpreti civilni družbi in javnosti na splošno. To je najboljša obramba pred enoumjem strank, ki smo mu vse bolj priča.

RTV je potrebno tudi dodatno obvezati k delovanju v javnem interesu – to pomeni prost dostop do vseh javno financiranih vsebin in zmanjšano odvisnost medija od komercialne dejavnosti. Financiranje iz oglasov ne sme imeti pomena za delovanje javne radiotelevizije, ta mora imeti neodvisen vir financiranja.

Potrebujemo RTV, ki svojim gledalcem ne bo vsiljeval reklam kakor komercialna televizija  in  svojih vsebin ne bi zaklepal. Ravno to se je zgodilo s priljubljeno nadaljevanko Jezero, na kar smo že opozarjali^[8], ki še do danes ni dostopna, kljub temu da je bila popolnoma financirana s strani javnosti.

Opolnomočenje izrazito političnih zasebnih medijev in komercializacija delovanja RTV sta koraka k dokončnemu uničenju javnega medija.