Europol postaja vse večja grožnja človekovim pravicam
Europol postaja vse resnejša grožnja človekovim pravicam: zasebnosti, varstvu osebnih podatkov, pravici do poštenega sojenja in prepovedi diskriminacije.
Evropski nadzornik za varstvo podatkov (evropska verzija Informacijskega pooblaščenca) je januarja letos Europolu naložil izbris več kot 4000 terabajtov velike zbirke osebnih podatkov ljudi, ki jo je ta nezakonito ustvarjal zadnjih 6 let.¹
Evropski poslanci so ob podaljšanju mandata Europola in Schengenskega informacijskega sistema retroaktivno legalizirali nezakonito obdelovanje podatkov s strani Europola, izničili odredbo Evropskega nadzornika za varstvo podatkov ter razširili pristojnosti Europola, vezane na obdelavo podatkov.
Europol bo lahko še naprej masovno zbiral, obdeloval in delil podatke ljudi, zbirke podatkov pa bo lahko uporabljal za strojno učenje umetne inteligence. Namen vzpostavljanja policijskih sistemov, ki bazirajo na umetni inteligenci, bo med drugim tudi preventivno delovanje organov pregona.
Gre za visoko rizične policijske metode, ki omejujejo svobodo in močno povečujejo možnosti diskriminacije zoper marginalizirane skupine. Zaradi visokega odstotka napak takšnih sistemov se bo verjetnost, da se bodo ljudje po krivem znašli pod drobnogledom policije ali celo za zapahi, močno povečala.
Europol pa kljub dodatnim pooblastilom ostaja imun na kakršnokoli obliko demokratičnega nadzora. Ta agencija že dolgo deluje nad zakonom, nihče je ne nadzira in nikomur ne odgovarja.²
Evropski parlament je, namesto da bi se postavil na stran človekovih pravic, Europolu podelil mandat, da postane varnostna agencija, ki bo kombinirala najspornejše metode tako ameriškega kot tudi kitajskega modela množičnega nadzora.
Takšnemu razvoju Europola je naklonjena večina evropskih poslancev, večina vlad ter tudi Evropska komisija.
Novi varnostno-policijski kompleks bo v prihodnje testiral meje, do katerih lahko gre.
Rešitev pred zdrsom v digitalni totalitarizem je lahko le popoln obrat evropske politike, kar zahteva informiranje državljanov o tej problematiki, konstanten pritisk civilne družbe na odločevalce, ter zamenjava odločevalcev, začenši na prihajajočih evropskih volitvah.
