Dolžnost države je sirotam zagotoviti nadomestno skrb
Vlada je na torkovi dopisni seji sprejela mnenje o pobudah za oceno ustavnosti delov zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ter delov družinskega zakonika, ki jih je podal zagovornik načela enakosti zaradi diskriminacije pri posvojitvah.[1]
Vlada ustavnemu sodišču predlaga ugotovitev, da so izpodbijane določbe v skladu z ustavo, utemeljitev “predloga” ustavnemu sodišču pa se glasi:
"Glede na pravno ureditev posebnega varstva otrok v okviru instituta posvojitve ni mogoče zatrjevati, da je posvojitev pravica posameznika, ki želi posvojiti otroka, temveč je izključno pravica otroka, ki potrebuje tovrstno obliko posebnega varstva ..."[2]
Z izbiro utemeljitve vladne odločitve se ne bi mogli bolj strinjati, saj je nadvse relevantna za dotično problematiko, a vlada svoj predlog gradi na pristranski interpretaciji in se tako trudi izogniti priznanju dejanskega zanemarjanja lastne dolžnosti, ki jo ima do otrok, ki so ostali brez družine.
- člen konvencije o otrokovih pravicah opredeljuje dolžnost države, da otroku, ki je začasno ali stalno prikrajšan za svoje družinsko okolje, zagotovi posebno varstvo, torej nadomestno skrb v obliki posvojitve, rejništva ali v sklopu posebne institucije.[3]
Pravica do posvojitve zato res ni pravica, ki bi pripadala kateremukoli posamezniku, posvojitev je namreč zgolj orodje za zagotavljanje nadomestne skrbi otrokom, ki so ostali brez družine, s pomočjo državljanov, ki so na to pripravljeni ter so tega finančno in psihično zmožni.
Nedopustno pa je, da država pri odločitvi, komu bo posvojitev odobrila, diskriminira na katerikoli drugi podlagi razen na sposobnosti posameznikov, da otroku zagotovijo primerno oskrbo, ki jim bo omogočala otroštvo in odraščanje.
Vlada nima nikakršne podlage, s katero bi upravičila katerokoli drugo obliko diskriminacije, kot je denimo tudi diskriminacija zoper istospolne pare. Ideološke interpretacije tega kdo je zmožen ustrezno skrbeti za otroke so popolnoma nesprejemljive, saj državnim organom lahko dajo podlago za odvzem otrok iz družin, ki jim niso po okusu in se jim zaradi tega ne zdijo primerne za vzgajanje otrok, oziroma jih oblast sploh ne priznava za družine, kljub temu, da je za otroke primerno poskrbljeno.[4]
Država ima sicer vso pravico izvajati svojo ustavno dolžnost posebnega varstva in skrbi za otroke tako, da postavlja objektivna in strokovna merila za posvojitev. Katerokoli drugo merilo, razen sposobnosti posvojiteljev otrokom zagotoviti primerno oskrbo in s tem odraščanje in otroštvo, ni ne objektivno in ne strokovno..
Država je dolžna otrokom, ki so ostali brez družin, zagotoviti primerno okolje za odraščanje, z nepotrebnim ožanjem števila potencialnih posvojiteljev s strokovno neutemeljenimi pogoji pa le škoduje otrokom ter jim omejuje oziroma odreka pravice, ki jim pripadajo po konvenciji o otrokovih pravicah in ustavi: “Otroci in mladoletniki, za katere starši ne skrbijo, ki nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske oskrbe, uživajo posebno varstvo države.”[5]
