Digitalizacija kot orodje manipulacije
Ne smemo verjeti vsemu, kar nam v imenu digitalizacije prodajajo vladni funkcionarji. V ozadju so različni osebni interesi in evropske milijarde, za katere se bomo zadolžili in jih bo v prihodnje potrebno vrniti skupaj z obrestmi. Zato je še kako pomembno, kam in kako jih bomo investirali.[1]
Digitalizacijo se poskuša prikazovati kot orodje za enostavnejše življenje, od katerega nas loči le poteg po zaslonu mobilnega telefona. Postopoma se skozi neprestano bombardiranje s promocijskimi vsebinami poskuša vse, kar ima oznako digitalno, predstaviti kot nekaj absolutno koristnega. Prijem je zelo podoben zelenemu zavajanju, ko z napisom “organsko“, ali rabo zelene barve in slik narave podjetja poskušajo tržiti svoje izdelke okoljsko ozaveščenim.[2]
V primeru zakonskih ureditev, ki zadevajo delovanje največjih digitalnih platform, nas zakonodajalci, v kolikor govorijo v njihovem imenu, ne nagovarjajo kot državljane, marveč kot potrošnike. Gre za neposredno selitev promocijskih kampanj korporacij v sfero politike, kar dodatno razvrednoti vlogo političnega diskurza, česar za voljo ohranitve demokracije ne bi smeli ravnodušno prenašati.
Ključni problem sodobne demokracije je zagotavljanje pravičnega deleža zastopanosti vseh delov družbe pri odločanju. Vzpostavitev meje med lobiji in političnim odločanjem je nujna. V Sloveniji imamo samo 81 uradno registriranih lobistov, medtem ko naj bi se s to dejavnostjo po nekaterih ocenah ukvarjalo najmanj 2000 ljudi. Zakonodaja, ki regulira lobiranje, je zastarela in jo je potrebno korenito spremeniti.[3]
Vsak nov izum ni nujno koristen, v preteklosti jih je nešteto zaživelo le za kratek čas ali pa sploh ne. Njihova uporabnost je bila ovrednotena s strani trga ali s strani države, oba pa sta, po mnogih gospodarskih krizah in državnih promocijah neumnih izumov sodeč, daleč od nezmotljivosti.
Najbolj uspešne države so bile tiste, ki so podpirale inovacije, ki so koristile celotni družbi, in ustvarjale okolje za rast vlaganj v njih. Mnogo manj uspešne pa so bile tiste, ki so tehnologijo ocenjevale samo skozi prizme svoje ideologije ali izpolnjevanje parcialnih interesov ene industrije oziroma posameznikov.[4]
Izraz digitalizacija v besediščih slovenskih parlamentarnih strank postaja ideološko in politično orodje, s katerim se državljanom poskuša prodati tehnološke rešitve na državnem nivoju, ki ne nujno služijo širšemu družbenemu interesu. Pogosto služijo le podjetjem, ki so si prek lobijev priskrbela dober posel ali pa ambicijam posameznih politikov in državnih uslužbencev, ki želijo testirati nove igrače (npr. policija in tehnologija prepoznavanja obrazov).[5]
Informacijska družba pomeni razvoj tehnologije, ki prinaša večjo učinkovitost, na račun katere nastajajo prihranki. To hkrati korenito spreminja sam delovni proces in vpliv procesa na okolje, v katerem poteka. Spreminja pa se tudi delitev prihodkov ter delež prispevanih sredstev v delovnem procesu med delavci in delodajalci.[6]
Pred skokom v projekte digitalizacije družbe in gospodarstva nujno potrebujemo novo družbeno pogodbo po kateri se bodo na novo ovrednotili odnosi med naravo in ljudmi, gospodarstvom in državo, delavci in delodajalci, lokalnimi skupnostmi in urbanimi centri … skratka med vsemi segmenti družbe, na katere bo digitalizacija imela vpliv. Zakonskih okvirjev si nikakor ne more pisati le ena stran npr. le podjetja ali sindikati.
Upamo, da vlada z ustanovitvijo strateškega sveta ni zaobšla širše družbene razprave o digitalizaciji in da je ne namerava reševati zgolj v ozkem krogu “strokovnjakov”, za katere niti ni znano, po kakšnih merilih jih je izbrala. Prav tako upamo, da strateški svet ni zgolj organ za pokritje že sprejetih političnih odločitev ali orodje v rokah lobistov. Žal način, na katerega se vlada loteva digitalizacije, ne vzbuja zaupanja.[7] Pred nami je velik izziv in velika priložnost, ki jo zlahka lahko zapravimo.
