Anonimni avtor
* Avtorjem omogočamo anonimnost, saj nekateri še ne želijo biti asociirani kot člani stranke. Za več informacij se obrnite na zapisi@piratskastranka.si.
Vsi blog zapisi

Zgodovina avtorskih pravic, 7. del: Ugrabitelj – Pfizer

9. December, 2014 (nazadnje posodobljeno: 12. July, 2018)

Rešitev za problem, da ZDA niso izdelovale ničesar, kar bi imelo pravo vrednost v mednarodni trgovini, je bilo ponovno definiranje pojmov »izdelovati«, »karkoli« in »vrednost« v mednarodnem političnem kontekstu, kar so nameravali doseči s pomočjo izsiljevanja. Uspelo jim je.

Objavljeno v kategoriji: Avtorske pravice, Monopol nad kopiranjem, Zgodovina avtorskih pravic

Začetek serije: Zgodovina avtorskih pravic, 1. del

Toyota je v 70. letih 20. stoletja zadala Ameriki udarec prav tja, kjer je najbolj bolelo in ameriški politiki so lahko mislili le na to, da se bliža konec. Najbolj ameriška stvar od vseh – ameriški avtomobili – niso bili več dovolj dobri za Američane. Vsi so raje kupovali toyote. To je bil znak apokaliptičnih razsežnosti, da se Združene države bližajo koncu svoje prevlade kot industrijska sila, saj niso zmožne tekmovati z Azijo.

To je zadnji del v seriji člankov o zgodovini monopola nad kopiranjem, ki ga sedaj poznamo kot avtorske pravice. Obdobje med letoma 1960 in 2010 sta zaznamovala dva razvoja dogodkov: prvi je počasno vsiljevanje monopola nad avtorskimi pravicami na netržno, zasebno področje pod taktirko industrije plošč, čeprav je bil prej to le tržni monopol (»presnemavanje kaset doma je nezakonito« in podobni nesmisli), drugi pa je korporativno-politična razširitev monopola nad kopiranjem in drugih monopolov. Vsiljevanje monopola na netržno področje, s katerim so industrije, ki temeljijo na avtorskih pravicah, napovedale pogubo vsaki novi tehnologiji, da bi v svojih rokah zadržale čim več koristi, je zgodba zase; tukaj se bom posvetil razširitvi monopola.

Ko je postalo politikom jasno, da ZDA ne bodo mogle obdržati gospodarske prevlade tako, da bodo izdelovale karkoli, kar bo imelo industrijsko vrednost oz. uporabnost, so oblikovali več komisij, da bi se domislili odgovora na eno ključno vprašanje: kako lahko ZDA ohranijo svetovno prevlado, če (ali ko) pa ne izdelujejo ničesar, kar bi imelo tekmovalno prednost?

Rešitev je prišla iz nepričakovane smeri: iz Pfizerja.

Predsednik farmacevtske družbe Pfizer, Edmund Pratt, je 9. junija 1982 v New York Timesu objavil razjarjen prispevek z naslovom »Kraja misli«. Besnel je nad tem, kako jim kradejo države tretjega sveta. (S tem je imel v mislih izdelovanje zdravil iz lastnih surovin v lastnih tovarnah z lastnim znanjem v svojem prostem času za svoje ljudi, ki so pogosto umirali za grozljivimi, a ozdravljivimi boleznimi tretjega sveta.) Veliki igralci na političnem prizorišču so v Prattovem razmišljanju videli odsev odgovora na svoje dileme, zato so ga povabili v drugo komisijo, ki je bila direktno pod predsednikovim nadzorom. Ta čarobna komisija se je imenovala ACTN – Svetovalni odbor za trgovinska pogajanja (ang. Advisory Committee on Trade Negotiations).

Kar je predlagal ACTN pod vodstvom Pfizerja, je bilo tako predrzno in provokativno, da nihče ni bil zares prepričan, če bi to sploh preizkusili: ZDA naj bi povezala svoja trgovinska pogajanja in zunanjo politiko. Vsaka država, ki ni podpisala enostranskega dogovora o »prosti trgovini«, ki je močno spremenil definicijo vrednosti, bi bila zaznamovana s celo vrsto negativnih ukrepov, med katerimi je bil najopaznejši »posebni seznam 301« (op. u. “Special 301 watchlist”). Na tem seznamu so se znašle države, ki avtorskih pravic menda ne spoštujejo v zadostni meri. Na njem je večina svetovne populacije, med drugim tudi Kanada.

Rešitev za problem, da ZDA niso izdelovale ničesar, kar bi imelo pravo vrednost v mednarodni trgovini, je bilo ponovno definiranje pojmov »izdelovati«, »karkoli« in »vrednost« v mednarodnem političnem kontekstu, kar so nameravali doseči s pomočjo izsiljevanja. Uspelo jim je. Načrte odbora ACTN so v tek pognali ameriški trgovinski predstavniki, ki so uporabili enostransko izsiljevanje, da so prisilili tuje vlade tako v sprejetje zakonodaje, ki je dala prednost ameriškim industrijskim interesom, kot tudi v podpis dvostranskih sporazumov o prosti trgovini, ki so delovali na enak način in podpis večstranskih sporazumov, ki so po vsem svetu povečali zaščito ameriških interesov.

Na ta način so lahko ZDA ustvarile izmenjavo vrednosti, kjer bi dale v najem načrte in v zameno dobile izdelke, dokončane na podlagi teh načrtov. To naj bi bila poštena kupčija glede na dogovore o »prosti trgovini«, ki so umetno spremenili definicijo vrednosti.

Za tem je stala celotna monopolizirana ameriška industrija: vse industrije, ki temeljijo na avtorskih pravicah ali patentih. Podali so se na lov za pristojnimi mesti – poskusili so pristopiti k WIPO (Svetovna organizacija za intelektualno lastnino) – s čimer bi ponovili ugrabitev s strani industrije plošč leta 1961 – z namenom najti legitimnost in organizacijo, ki bi gostila nov trgovski sporazum z všečnim imenom »Bern Plus«.

Na tej točki je za ZDA postalo politično nujno, da se pridružijo Bernski konvenciji, če so želele pridobiti kredibilnost, saj WIPO nadzira Bernsko konvencijo.

A WIPO je takoj spregledal te spletke in ZDA praktično brcnil skozi vrata. WIPO ni bil ustanovljen zato, da bi katerikoli državi dal prednost pred ostalimi. Tak brezsramen poskus, s katerim bi ugrabili monopole avtorskih pravic in patenti, jih je hudo razjezil.

Zato so ZDA potrebovale drug forum. Konzorcij ameriških industrij, ki temeljijo na monopolih, je nagovoril GATT (Splošni carinski in trgovinski sporazum) in si uspel zagotoviti svoj vpliv. Sprožili so velik proces, v katerem so približno polovico sodelujočih držav v GATT ukanili, pretentali ali prisilili, da so se strinjale z novim dogovorom v okviru GATT, ki bi zacementiral Bernsko konvencijo in zraven še okrepil ameriško industrijo, s tem da bi na novo definiral »izdelovanje«, »stvar« in »vrednost«. Ta dogovor so imenovali TRIPs (Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine). Po njegovi ratifikaciji se je GATT preimenoval v WTO oz. Svetovno trgovinsko organizacijo. 52 držav članic GATT, ki so se odločite ostati zunaj WTO, se je kmalu znašlo v gospodarski situaciji, kjer je bilo ekonomsko nemogoče, da ne bi podpisale kolonizacijskih pogojev. Le ena izmed izvirnih 129 držav ni ponovno pristopila.

TRIPs je bil deležen hudih očitkov, češ da je zasnovan tako, da koristi bogatim na škodo revežev, ki potem, ko ne morejo plačati z denarjem, plačajo s svojim zdravjem ali celo življenjem. Državam tretjega sveta prepoveduje izdelavo zdravil v lastnih tovarnah iz lastnih surovin s svojim znanjem za svoje ljudi. Po tem, ko je nekajkrat skoraj prišlo do uporov, je bilo v TRIPs uvedenih nekaj sprememb, ki zdaj to “dopuščajo”.

A morda najbolj zgovorno zgodbo o tem, kako pomembni so umetno ustvarjeni monopoli za prevlado Združenih držav Amerike, govori razvoj dogodkov v povezavi z rusko prošnjo za vključitev v WTO (iz nerazumljivih razlogov). Da bi Rusiji dovolili vstop, so ZDA zahtevale zaprtje glasbene trgovine AllofMP3, ki je v Rusiji delovala povsem zakonito. V njej so prodajali kopije MP3-datotek, prijavljena pa je bila kot radijska postaja, plačevala je vse potrebne pristojbine in je bila popolnoma zakonita.

Zdaj pa poglejmo, kaj se je dogajalo. Za pogajalsko mizo so sedele ZDA in Rusija. Nekdanji sovražnici, ki sta se držali na jedrski muhi 24 ur na dan, 7 dni v tednu, skozi peščene viharje in orkanska neurja. ZDA bi lahko zahtevale in dobile karkoli. Absolutno karkoli.

In kaj so ZDA zahtevale?

Od Rusije so hotele, da zapre prekleto trgovino z glasbo.

Tako se lahko zavemo, koliko je v igri za temi monopoli.

Da zaključim:

Deljenje datotek ni le zasebna stvar. Je del svetovne ekonomske prevlade in tako je bilo od nekdaj. Nadaljujmo z deljenjem in premaknimo moč monopolistov v roke ljudi. Naučimo vse, da bodo delili kulturo in ljudje bodo zmagali v boju za svoboščine, prav tako kot se je to zgodilo v prvem članku iz serije, ko so se ljudje naučili brati in strmoglavili katoliško cerkev.

(V zadnjem času so industrije, ki temeljijo na avtorskih pravicah in patentih, poskušale ponoviti ukane iz TRIPs v obliki mednarodnega sporazuma za boj proti ponarejanju – ACTA, ki jo zdaj imenujejo »Trips Plus«. To še ni zaključeno, saj še ni bila izrečena zadnja beseda. (op. u. po padcu ACTA pojavili številni drugi trgovinski sporazumi, ki vključujejo podobne vsebine (TTIP itd.))

Tako zaključujemo zgodovino avtorskih pravic v letu 2011. Poskrbimo, da bomo čez deset let lahko napisali novo poglavje ter da ga bomo lahko bolj kot kdajkoli prej svobodno objavili, delili in širili.


Lektor / Prevajalec: Špela Reher

* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.

Vsebine povezane z isto programsko točko

blog
Prav tako o programski točki: Reforma monopola nad avtorskimi deli

Janez Avtor in njegova pravica

blog
Prav tako o programski točki: Reforma monopola nad avtorskimi deli

Kopiranje ni kraja

blog
Prav tako o programski točki: Reforma monopola nad avtorskimi deli

Monopol nad avtorskimi pravicami nasproti pogodbenim pravicam