Anonimni avtor
* Avtorjem omogočamo anonimnost, saj nekateri še ne želijo biti asociirani kot člani stranke. Za več informacij se obrnite na zapisi@piratskastranka.si.
Vsi blog zapisi

Zgodovina avtorskih pravic, 6. del: Ugrabitelj – založbe plošč

1. December, 2014 (nazadnje posodobljeno: 12. July, 2018)

Od leta 1961 naprej se industrija plošč na vse kriplje trudi zaščititi avtorske pravice, kljub dejstvu, da nima avtorskih pravic, le njim identičen monopol, ki ga poznamo pod imenom »sorodne pravice«.

Objavljeno v kategoriji: Avtorske pravice, Monopol nad kopiranjem, Zgodovina avtorskih pravic

Začetek serije: Zgodovina avtorskih pravic, 1. del

Veliko večino 20. stoletja je zaznamovala bitka za prevlado med glasbenimi izvajalci in industrijo plošč. Prevladujoči del stoletja je veljalo, da so glasbeniki pomemben del tako prava kot razuma, industrija plošč pa je želela glasbo privatizirati. Na njihovo stran je jeziček na tehtnici prevesilo aktivno posredovanje samooklicanega fašističnega režima v Italiji.

Avtorskih pravic 20. stoletja niso zaznamovale knjige, ampak glasba. V tridesetih smo bili priča dvema pojavoma, ki sta vplivala na glasbenike: veliki gospodarski krizi, zaradi katere so številni glasbeniki izgubili službe, in zvočnemu filmu, zaradi katerega so službo izgubili še preostali glasbeniki. V takšnem okolju sta se vzporedno razvili dve pobudi. Svetovno združenje glasbenikov (Musician’s union) je poskusilo brezposelnim oziroma odvečnim delavcem, kakor se imenujejo v današnjem ekonomskem žargonu, zagotoviti prihodek in sredstva za preživetje. Vsa zahodna združenja pa so bila zaskrbljena zaradi širjenja »mehanizirane glasbe«, kar je pomenilo katerokoli glasbo, ki se ni izvajala v živo in zanjo zato niso potrebovali glasbenikov. Želeli so vsaj nekaj vpliva nad tehnologijo zvočnikov, svoje želje pa so izrazili preko Mednarodne organizacije dela (predhodnica agencije Združenih narodov z enakim imenom).

Ob istem času je tudi industrija plošč poskušala uveljaviti enako moč nad zvočniki, radiem in glasbeniki. Celoten politični in poslovni svet jih je takrat obravnaval kot pogodbenike glasbenikov. Če so bili dovolj predani, so lahko opravljali svoje delo, ali pa so pri poskusu bankrotirali in za nikogar niso bili vredni počenega groša.

Za nikogar, razen za fašistično Italijo.

Leta 1933 je Confederazione Generale Fascista dell’Industria Italiana pod svoje okrilje vzela fonografsko industrijo in jo povabila v Rim. Na konferenci, ki se je odvijala med 10. in 14. novembrom, se je izoblikovala Mednarodna federacija fonografske industrije. Kasneje smo jo imeli možnost bolje spoznati pod akronimom IFPI. Dogovorjeno je bilo, da bo IFPI poskusila delovati znotraj Bernske konvencije z namenom, da bi uveljavili pravice producentov, podobne tistim, ki so jih imeli glasbeniki in umetniki (ki pa so svoje pravice vedno prodali založnikom).

Predstavniki IFPI so se srečevali v državah, ki so odobravale njihovo korporativistično agendo, zato so se tudi leto pozneje sestali v Italiji, in sicer v Stresi. Leto 1935 je predstavljalo začetek težavnega obdobja za ves svet, Italija pa je kljub temu leta 1937 uveljavila korporativistične pravice glasbene industrije.

Pogajanja za monopol, ki bi bil podoben avtorskim pravicam, omenjen v Bernski konvenciji ter prisoten vsepovsod, so bila za industrijo plošč preveč mamljiva, da bi se jim uprli. Predstavniki IFPI so se tako po vojni, leta 1950 ponovno zbrali v parafašistični Portugalski, saj Italija ni več izpolnjevala kriterijev. Na konferenci so pripravili osnutek besedila, ki bi jim podelil monopole, tako imenovane »sorodne pravice«, podobne avtorskimi pravicami, za produkcijo in tiskanje ustvarjalnih del, kot je na primer glasba.

Sorodne pravice je leta 1961 v tako imenovani Rimski konvenciji ratificirala organizacija BIRPI (danes WIPO). S tem so glasbeni industriji dali monopol, ki je bil identičen avtorskim pravicam. Ob istem času se je poskus organizacije ILO, da bi glasbenikom podelil podobne pravice, izjalovil in na koncu zamrl.

Od leta 1961 naprej se industrija plošč na vse kriplje trudi zaščititi avtorske pravice, kljub dejstvu, da nima avtorskih pravic, le njim identičen monopol, ki ga poznamo pod imenom »sorodne pravice«.

Na tej točki si je potrebno zapomniti dve stvari:

Prvič: glasbena industrija nalašč zamenjuje vse te monopole. Kar naprej brani »svoje avtorske pravice«, ki jih sploh nima, in nostalgično razlaga, kako je bil ta monopol nad kopiranjem ustanovljen v obdobju velike modrosti, v obdobju zore razsvetljenstva, sklicujoč se na zakon o avtorskih pravicah, imenovan po kraljici Ani, (Statute of Anne) iz leta 1709, ki pa tako ali tako sploh ni bil prvi takšne vrste. Monopoli v obliki sorodniih pravic so bili ustanovljeni v fašističnih državah (dobesedno!) vojaško razdeljene Evrope nič pozneje kot leta 1961. Ti monopoli so bili sporni in postavljeni pod vprašaj že od prvega dne naprej, več kot z gotovostjo pa lahko trdimo, da niso bili sad razsvetljenske modrosti.

Drugič: v primeru, da organizaciji ILO ne bi spodletelo, smo bili za las oddaljeni od tega, da bi glasbene založbe še vedno obravnavali kot organizacije, ki služijo glasbenikom, namesto kot oviro, ki se jim je v zadnjih desetletjih postavljala na pot. To bi se pripetilo, če ne bi bilo dveh fašističnih – fašističnih v pravem pomenu besede – vlad, ki sta podprli industrijo plošč pri družbeni korporativizaciji in pretvorbi v industrijo, ki temelji na monopolu nad kopiranjem avtorskih del.

Naslednji del: Ponovna ugrabitev monopola nad kopiranjem.

Viri: Copyriotovi članki o IFPI, Fleisherjev članek s istim imenom.


Lektor / Prevajalec: Vanja Novak

* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.

Vsebine povezane z isto programsko točko

blog
Prav tako o programski točki: Reforma monopola nad avtorskimi deli

Janez Avtor in njegova pravica

blog
Prav tako o programski točki: Reforma monopola nad avtorskimi deli

Kopiranje ni kraja

blog
Prav tako o programski točki: Reforma monopola nad avtorskimi deli

Monopol nad avtorskimi pravicami nasproti pogodbenim pravicam