Anonimni avtor
* Avtorjem omogočamo anonimnost, saj nekateri še ne želijo biti asociirani kot člani stranke. Za več informacij se obrnite na zapisi@piratskastranka.si.
Vsi blog zapisi

Zgodovina avtorskih pravic, 5. del: Moralne pravice

27. November, 2014 (nazadnje posodobljeno: 12. July, 2018)

Moralne pravice se v svoji naravi močno razlikujejo od tržnih monopolov, saj jih ni možno prodati ali prenesti. S tem se ostro ločijo od utemeljitve, ki je britanski parlament prepričala, da je leta 1709 znova uzakonil monopol nad kopiranjem.

Objavljeno v kategoriji: Avtorske pravice, Monopol nad kopiranjem, Zgodovina avtorskih pravic

Začetek serije: Zgodovina avtorskih pravic, 1. del
Tržni monopol prevaga moralne avtorske pravice

Proti koncu 80. let 19. stoletja je vedno močnejši monopol nad kopiranjem avtorjem odvzel praktično vse možnosti, da bi s svojimi deli ustvarili zaslužek. V bistvu se je ves denar stekal k založnikom in distributerjem, ustvarjalci pa so zaradi monopola nad kopiranjem stradali. (Prav tako kot danes.)

V Franciji je Victor Hugo začel s pobudo, da bi možnosti izenačili tako, da bi internacionalizirali francosko tradicijo »avtorjeve pravice« (droit d’auteur) in jo vpeljali v monopol nad kopiranjem. Poleg tega si je prizadeval, da bi avtorske pravice postale mednarodne: do tega trenutka je monopol veljal le znotraj posamezne države. Francoski pisatelj je lahko prodal svoje avtorske pravice francoskemu založniku, ki je imel monopolno moč v Franciji, ne pa tudi v Nemčiji ali Veliki Britaniji. Hugo je to želel spremeniti.

Pravzaprav je paradoksalno, da so bili monopoli nad kopiranjem in patenti pozabljeni, ko so sredi 80. let 19. stoletja po vsej Evropi začeli uveljavljati zakone o prostem trgu. Patentni zakon je še danes utemeljen na postavki o »preprečevanju nelojalne konkurence«, ki je ostala še iz časov, ko so cehi določali izdelke, obrtnike in cene; če danes podjetje deluje kot lojalna konkurenca znotraj svoje panoge, se kaj hitro znajde na sodišču. Monopol nad kopiranjem je podoben ostanek iz časov londonskega tiskarskega ceha.

Victor Hugo je poskušal uravnotežiti neverjetno moč založnikov tako, da bi v okviru monopola nad kopiranjem nekaj pravic dobili tudi ustvarjalci, kar pa je pomenilo še večjo izgubo za javnost. (Pomembno je, da se na tem mestu spomnimo, da so v spor glede avtorskih pravic vpletene tri strani: ustvarjalci, založniki in javnost. Ironično je prav javnost edina legitimna interesna skupina pri načrtovanju monopola.)

Hugo žal ni dočakal uspeha svoje iniciative, ki je kasneje dozorela v Bernski konvenciji za varstvo književnih in umetniških del, podpisano leta 1886. Določala je, da morajo države spoštovati avtorske pravice drugih držav, ustanovili pa so tudi nadzorno agencijo – BIRPI (Združenje mednarodnih uradov za zaščito intelektualne lastnine). Ta agencija se je spreminjala, rasla in se razvila v WIPO (Svetovna organizacija za intelektualno lastnino), ki še danes nadzira Bernsko konvencijo, ki se je prav tako spreminjala in razvijala, dvakrat pa so jo tudi ugrabili (več o tem v naslednjem delu).

Na tej točki obstajajo štirje vidiki avtorskih pravic, med katerimi je več razlik kot podobnosti:

Prvi, tržni monopol nad določenim delom, je izvirni monopol, ki ga je prejel londonski tiskarski ceh v zameno za cenzuro.

Drugi, tržni monopol nad uprizoritvijo določenega dela, daje lastniku monopola pravico, da zahteva denar, če nekdo javno uprizori določeno delo za zaslužek.

Tretji, moralna pravica do priznavanja avtorstva, daje avtorju ali umetniku pravico, da je naveden kot ustvarjalec svojega dela in zagotavlja zaščito proti ponarejanju in plagiatorstvu.

Četrti, moralna pravica do veta na neprimerno izvedbo dela, daje umetniku pravico, da prepreči javno uprizoritev dela, če meni, da omalovažuje njegovo delo ali ugled.

Moralne pravice se v svoji naravi močno razlikujejo od tržnih monopolov, saj jih ni možno prodati ali prenesti. S tem se ostro ločijo od utemeljitve, ki je britanski parlament prepričala, da je leta 1709 znova uzakonil monopol nad kopiranjem.

Zanimivo je tudi, kako pogosto ljudje namenoma pomešajo te štiri vidike, da bi ubranili najbolj kontroverzen in škodljiv monopol – tržni monopol nad deli (in pozneje na ustvarjanje kopij).

Ljudje iz kroga industrij, ki temeljijo na avtorskih pravicah, pogosto v bran monopola vprašajo: »Bi hoteli, da nekdo drug vzame vaše delo in začne trditi, da je njegovo?« A to spada pod dokaj nesporen tretji vidik, moralno pravico do priznavanja avtorstva in zaslug, ki ga resnično ni moč uporabiti za opravičevanje dveh tržnih monopolov.

Mimogrede, ZDA niso bile naklonjene moralnim pravicam, zato se niso priključile Bernski konvenciji, dokler jim ta ni prišla prav kot argument proti Toyoti 100 let pozneje. K tej temi se bomo vrnili v 7. delu.

Naslednji del: Industrija plošč ugrabi monopol nad avtorskimi pravicami.


Lektor / Prevajalec: Špela Reher

* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.

Vsebine povezane z isto programsko točko

blog
Prav tako o programski točki: Reforma monopola nad avtorskimi deli

Janez Avtor in njegova pravica

blog
Prav tako o programski točki: Reforma monopola nad avtorskimi deli

Kopiranje ni kraja

blog
Prav tako o programski točki: Reforma monopola nad avtorskimi deli

Monopol nad avtorskimi pravicami nasproti pogodbenim pravicam