Anonimni avtor
* Avtorjem omogočamo anonimnost, saj nekateri še ne želijo biti asociirani kot člani stranke. Za več informacij se obrnite na zapisi@piratskastranka.si.
Vsi blog zapisi

Zgodovina avtorskih pravic, 1. del: Črna smrt

21. November, 2014 (nazadnje posodobljeno: 12. July, 2018)

Katoliška cerkev, ki je prej nadzirala vse informacije, je začela besneti. Ker niso več imeli nadzora nad tem, katere informacije se bodo širile in kaj vse bodo ljudje izvedeli, so pri evropskih kraljih začeli lobirati za prepoved tehnologije, ki jim je odvzela moč nadzora nad prebivalstvom.

Objavljeno v kategoriji: Avtorske pravice, Monopol nad kopiranjem, Zgodovina avtorskih pravic

V sedmih člankih bomo predstavili zgodovino avtorskih pravic od leta 1350 do danes. Zgodba, ki jo pripovedujejo zgodovinske knjige, se precej razlikuje od tiste, ki jo običajno slišimo od industrije, ki temelji na avtorskih pravicah.

Dr. Beak
Vir: Wikicommons
(CC0 – javna domena)

Začeli bomo s črno smrtjo, ki je po Zahodni Evropi morila sredi 14. stoletja. Tako kot drugod je bil to hud udarec za Evropo. Prebivalci Bizantinskega cesarstva so bežali proti zahodu in s sabo prinesli tako kugo kot tudi znanstvene spise. Evropa je potrebovala kar 150 let, da si je opomogla na političnem, gospodarskem in družbenem področju.

Najpočasneje so okrevale verske institucije. Kuga jih ni le močno prizadela zaradi prenapolnjenosti v samostanih, tudi svoje vrste so okrepili med zadnjimi, saj so starši še desetletja po koncu kuge svoje otroke bolj potrebovali doma in v kmetijstvu kot v cerkvi.

To je pomemben podatek, saj so v tistih časih knjige izdelovali prav menihi in nune. Kdor je želel kopijo knjige, je moral oditi do pisarja v samostanu, ki je knjigo prepisal na roke. Noben duplikat ni bil popoln; vsak pisar je sproti popravljal črkovanje in slovnične napake, hkrati pa je seveda ustvarjal nove.
Poleg tega je vse pisarje zaposlovala (beri: nadzorovala) katoliška cerkev, zato je obstajalo kar nekaj omejitev glede tega, kakšne knjige so smele nastajati. Finančni stroški ene same knjige so bili astronomski – za en izvod Biblije je bilo potrebnih 170 telečjih ali 300 ovčjih kož (!) – določeno pa je bilo tudi, kakšne nauke je lahko poustvarjal član duhovščine. Nič, kar bi nasprotovalo Vatikanu, ni niti približno prišlo v poštev.

Do leta 1450 samostani še vedno niso bili polni in glavni del stroška za izdelavo kopije knjige je predstavljal pisar – teh pa je bilo premalo. Stroški pisarja pridejo še posebej do izraza pri primerjanju z astronomskimi stroški za sam material, ki so pri naročilu knjige predstavljali le majhen delež. Leta 1451 je Gutenberg izpopolnil kombinacijo preše, premičnih kovinskih črk, barv na osnovi olja in tiskanja z bloki. V istem času so Evropejci od Kitajcev prevzeli nov način izdelave papirja, ki je bil poceni in na voljo v velikih količinah. Tako je poklic pisarja čez noč postal bolj ali manj zastarel.

Tiskarski stroj je v družbi povzročil pravo revolucijo, saj je omogočil poceni, hitro in točno širjenje informacij.

Katoliška cerkev, ki je prej nadzirala vse informacije (oziroma je odločala, kako pomanjkljive naj bodo), je začela besneti. Ker niso več imeli nadzora nad tem, katere informacije se bodo širile in kaj vse bodo ljudje izvedeli, so pri evropskih kraljih začeli lobirati za prepoved tehnologije, ki jim je odvzela moč nadzora nad prebivalstvom.

Pri teh prizadevanjih so uporabili številne argumente, s katerimi so želeli prepričati ljudi, da bi se vrnili v star sistem. Eden izmed pomembnih argumentov se je glasil: »Kdo bo plačal menihe?«

Sčasoma so ti poskusi katoliške cerkve propadli in renesančnemu ter protestantskemu gibanju omogočili prosto pot, a šele za tem, ko je bilo prelite veliko krvi zaradi želje po ustavitvi točnega, poceni in hitrega širjenja idej, znanja in kulture.

Ti poskusi so dosegli svoj vrhunec 13. januarja 1535 v Franciji, ko je zakon, sprejet na željo katoliške cerkve, zapovedal zaprtje vseh knjigarn in predvidel smrtno kazen z obešanjem za vsakogar, ki je uporabljal tiskarski stroj.

Zakon je bil popolnoma neučinkovit. Piratske tiskarne so se ob državnih mejah nizale kot biserna ogrlica, piratska literatura pa je drla v Francijo skozi tihotapske kanale, ki so jih vzpostavili običajni ljudje, željni branja in novih knjig.

Viri: Wikipedia, Question Copyright, in Flow of History.

Naslednji del: Anglija in maščevalna hči


* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.