Zavržen poskus javne diskreditacije policistov in netenja medsebojnih sporov

Razkritje plač in imen uslužbencev Ministrstva za notranje zadeve ni zakonsko problematično, saj gre za podatke, ki bi morali že biti javno dostopni.^[1]

Poteza pa je v luči stavke policistov najmanj neokusna ter zavržen poskus javne diskreditacije policistov in netenja medsebojnih sporov. Gre za premišljeno provokacijo z izkoriščanjem zavisti, Aleš Hojs se tako več kot očitno trudi preusmeriti pozornost od lastne odgovornosti, saj je on prvi, ki bi moral spoštovati stavkovni sporazum iz leta 2018.

Izjeme, ki izvzemajo javnost imen javnih uslužbencev in višine njihovih plač, opredeljene v Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju, se po našem mnenju ne morejo nanašati na policijo kot celoto, temveč zgolj na Slovensko varnostno obveščevalno agencijo in Obveščevalno varnostno službo MORS, saj je tajnost njunih uslužbencev nujna za njihovo delovanje, kar pa za veliko večino policije ne drži, z izjemo nekaterih posebnih enot.^[2]

A kot kaže, so bili objavljeni podatki tudi nekaterih posebnih enot. Minister je z objavo, ne da bi predhodno opozoril policijo, naj zagotovi potrebno tajnost, ravnal skrajno neodgovorno.

Z objavo plač navadnih policistov se nikakor ne ogroža nacionalne varnosti, transparentnost plač v javnem sektorju je dodatna varovalka pred korupcijo, saj je tako lažje zaznati sume protipravno pridobljene premoženjske koristi javnih uslužbencev. Transparentno dostopne bi morale biti, kakor je sicer že zakonsko določeno, plače vseh javnih uslužbencev.

Da se je objava plač uslužbencev MNZ zgodila kot odgovor in poskus pritiska na stavko policistov, pa je zavržno in v nasprotju s kulturnim socialnim dialogom. Gre za nevaren precedens odnosa do sindikatov in javnih uslužbencev na splošno.

Da gre zgolj za oduren poskus pritiska nad policiste in razvrednotenja njihovih utemeljenih stavkovnih zahtev, dokazuje tudi odločitev ministrstva, da zneske prikaže v najbolj napihnjeni obliki, s čimer se računovodsko nepodkovanim prikazuje napačno sliko. V konkretnem primeru objava ni bila korektno izvedena, saj so pri objavljenih decembrskih plačah poračuni nadurnega dela, dodatki za epidemijo, delo med prazniki in podobno. Korektno bi bilo objaviti celoletno povprečje plač.

Zavajajoče pa se prikazuje tudi razlike v plačah med posameznimi uslužbenci MNZ, a te so tudi, ko primerjamo neto zneske plač, še vedno precej visoke, v oči bodejo predvsem razlike med navadnimi policisti in vodstvenimi položaji, kar vzbuja resne pomisleke o primernosti vrednotenja dela v policiji.

Gre za širše vprašanje enotnega plačnega sistema v javnem sektorju, ki je očitno potreben celovite prenove, ta pa se mora zgoditi v strpnem in kulturnem socialnem dialogu med vlado in sindikati.