Zavajanje vlade glede reševanja gospodarstva
Predstavniki vlade se na očitke, da so zavozili epidemijo, vse pogosteje branijo s trditvijo, da so s svojimi ukrepi uspeli obvarovati gospodarstvo in ohraniti delovna mesta.[1]
Nikakor ne gre zanikati, da so različne pomoči v obliki protikoronskih paketov res prišle do gospodarstva in ljudi ter marsikomu olajšale stisko med epidemijo. A trditev, da so pomanjkljivi ukrepi, ki dovoljujejo, da se okužbe še naprej širijo na delovnih mestih[2], v kombinaciji z državnimi finančnimi injekcijami edini način, kako lahko epidemijo prestanemo tudi gospodarsko, je debela laž in zavajanje.
Študija, ki je analizirala učinkovitost ukrepov v 152-ih državah, kaže, da učinki razvlečenega pristopa do epidemije, ki smo ga ubrali tudi v Sloveniji, sčasoma izzvenijo. Na tak način se epidemijo močno podaljša, kar terja izjemno visok krvni davek, hkrati pa dolgoročno tak pristop veliko bolj škoduje gospodarstvu, kot bi mu škodovalo le nekaj tednov trajajoče popolno zaprtje.[3] Do podobnih zaključkov so že v začetku oktobra prišli raziskovalci Mednarodnega denarnega sklada, kar pomeni, da je bilo vladi in članom svetovalne skupine pod vodstvom Mateja Lahovnika to znanje vseskozi tudi na voljo.[4]
Trditev, da epidemijo dobro prestajamo, saj hkrati pri življenju ohranjamo gospodarstvo, je zato zavajajoča. Vlada se v resnici hvali z “reševanjem“ ekonomske situacije, ki jo s svojim neučinkovitim ukrepanjem sama poslabšuje, hkrati pa za reševanje namenja gore davkoplačevalskega denarja.
Nenazadnje je imela vlada poleti zadosti časa, da se učinkovito pripravi na drugi val epidemije, predvsem, da učinkovito zaščiti najbolj ranljive skupine ljudi in optimalno organizira zdravstveni sistem.
Namesto tega smo bili priča številnim strokovno neosnovanim ukrepom, pogosto nekritično prenesenim iz tujine. Neprimerna komunikacija Jelka Kacina z javnostjo, zmedeni nastopi Milana Kreka, neprepričljivi nastopi Bojane Beović in celo grožnje različnih predstavnikov represivnih organov na novinarskih konferencah so sprožile odpor in celo kljubovanje pri ljudeh. Prikrivanje lastne odgovornosti s stalnim nabijanjem slabe vesti ljudem, ki naj bi bili neodgovorni in krivi za to, kar se dogaja je samo še povečalo depresijo v družbi v času, ko ljudje potrebujejo spodbudo in upanje.[5]
Odziv na drugi val je bil močno zapoznel, ukrepi pa neučinkoviti, a ko je vendarle kazalo, da bi se položaj lahko popravil na bolje, se je z odpiranjem trgovin in nekaterih dejavnosti za praznike pod avtobus vrglo šolstvo, zdravstvo ter tudi podjetja, ki naj bi jim takratno odprtje pomagalo, a jih je obsodilo na več kot mesec dni dodatnega zaprtja.[6]
Prav tako pa se zdi vzdrževanje ukrepov, ki dokazano nimajo omembe vrednih učinkov na preprečevanje širjenja okužb (omejitve gibanja na občine, policijska ura …), kot del psihološke vojne vlade proti ljudem.[7] V ozadju sta prikrita cilja spreminjanja države in z njo družbe po zamisli ozke politične elite ter onemogočanja ljudi, da se temu uprejo. Takšno situacijo s pridom izkoriščajo tudi različni dobičkarji, ki se v tem času bogato okoriščajo pod okriljem politike.[8]
Finančna pomoč ljudem in gospodarstvu je denar, za katerega smo se visoko zadolžili.[9] Ne gre za nepovratna sredstva, saj jih bomo morali državljani vsa odplačati prek davkov, zato sta kockanje s prihodnostjo države in življenji, kot si ju je privoščila ta vlada, vredni najostrejšega obsojanja.
Prevečkrat v zgodovini samostojne države se je že zgodilo, da politiki, ki so stali za zmotnimi odločitvami (TEŠ-6, bančna luknja, ZUJF …) za to niso odgovarjali niti politično, kaj šele kazensko. Zato je ključnega pomena, da državljani takšnega ravnanja ne pozabimo in od politikov zahtevamo osebno odgovornost ter spremembe, kot je denimo večja neodvisnost strokovnih institucij, ki bodo verjetnost za takšne zmotne odločitve v prihodnje zmanjšale.
Konca epidemije še ni na obzorju, zato je pomembno zavedanje, da epidemija ni zgolj zdravstveni ali politični problem. Epidemija je širši družbeni problem, zato je v njeno reševanje potrebno vključiti strokovnjake iz različnih področij in soočiti različna, tudi nasprotujoča si mnenja ter iskati družbeni konsenz za njeno reševanje. Ključno pa je, da se bolj dejavno v reševanje vključi ljudi kot partnerje, ne kot otroke, ki morajo zgolj poslušati svojega strogega in nezmotljivega očeta. Takoj se mora tudi prenehati s prikrajanjem države po zamislih ozke politične elite, političnim kadrovanjem in uničevanjem javnih medijev, kulture ter vseh, ki tej eliti niso po godu.
Želimo si predvsem več vključevanja epidemiološke stroke in pa širše strokovne javnosti v pripravo prihodnjih ukrepov. Nujna je seveda tudi opustitev nekaterih dozdajšnjih ukrepov, ki so se izkazali za neučinkovite ali celo škodljive, pomembno pa se nam zdi omejiti širjenje okužb na delovnih mestih z ukrepi, kot je subvencioniranje dela od doma in nakupa potrebne opreme ter primerne internetne povezave za delavce. Vlada bi lahko situacijo hkrati tudi izkoristila kot odlično priložnost za dodatno pospešitev digitalizacije gospodarstva, a to zahteva konkreten premik do zdaj videne politične kratkovidnosti.