Zanemarjanje stanovanjske politike je lahko smrtno nevarno!
Zanemarjanje stanovanjske politike je smrtno nevarno. Veliko stavb v Sloveniji je zaradi starosti potresno ogroženih in predstavljajo tudi življenjsko nevarnost.
21 % vseh stanovanj v Sloveniji je bilo zgrajenih v sedemdesetih letih, več 10.000 stavb pa je bilo zgrajenih še pred letom 1963, ko so zaradi potresa v Skopju, v katerem je umrlo 1070 ljudi, v Jugoslaviji prvič stopili v veljavo predpisi o protipotresni gradnji.¹ Sodobni evropski standardi Evrokod so stopili v veljavo šele leta 2008.
Nekatere stavbe bi se dalo zavarovati z naknadnimi posegi, a za določene bi bilo najbolje, da se jih poruši in zgradi na novo. Med njimi je kar nekaj stolpnic in šol ter celo delov bolnišnic.² Državna pomoč je v vseh primerih nujna, saj se od javnih zavodov in stanovalcev stolpnic ne more pričakovati, da bodo na lastno pest zmožni financirati gradnjo nadomestnih stavb.
Cena za tovrstne posege ne sme biti ovira, saj ga ni zneska, ki bi ga lahko primerjali s ceno smrtnih žrtev. Odsotnost kakršnekoli državne strategije za ureditev te problematike je izredno zaskrbljujoča.
Veliko priložnost za postopno sistemsko urejanje problematike potresne odpornosti obstoječih stavb zamujamo v primeru energetskih sanacij, ko bi bil čas za hkratno potresno sanacijo najprimernejši. Kljub večletnim pozivom stroke te enkratne priložnosti ne izkoriščamo in jo celo poslabšujemo z nekritičnim podeljevanjem subvencij Eko sklada nevarnim stavbam, ki z novimi fasadami dajejo lažen občutek varnosti.³
Poleg potresne ogroženosti kar 20,6 % vseh gospodinjstev v Sloveniji živi v stanovanju, ki ima puščajočo streho, vlažne stene, temelje ali tla, trhle okenske okvirje ali trhla tla. Po tej statistiki Slovenija zaseda nečastno četrto mesto v EU.[4] Poleg težav z že obstoječimi stanovanji pa jih imamo veliko premalo glede na potrebe.
Slovenija potrebuje celovit sistem stanovanjske oskrbe, ki bo enakovredno obravnaval samograditeljstvo, tržno ponudbo stanovanj, oskrbo s strani javnega sektorja in oskrbo v javno-zasebnem partnerstvu.
Javni del gradnje in obnove bi lahko država in občine financirale prek zadolževanja pri prebivalstvu, ki razpolaga z rekordnimi prihranki.⁵ Z učinkovitejšimi postopki pa bi h gradnji lahko spodbudili tudi zasebnike.
Stanovanj je premalo, obstoječa pa so v velikem delu v nezavidljivem stanju. Gre za velik izziv, a hkrati tudi za veliko priložnost za gospodarsko rast, nova delovna mesta in zlasti izboljšanje življenjskega standarda večine prebivalstva.