Zakaj pa sploh rabimo zasebnost?

Objavljeno v kategoriji Zasebnost in nadzor. Oznake:

Vir: Rick Falkvinge , Prevod: Lea Opačič

Ko s sodelavci hodimo po ulicah naših mest in se z ljudmi pogovarjamo o zasebnosti, jih presenetljivo veliko odgovori, da po njej ne vidijo potrebe. To ni le presenetljivo, ampak nevarno.

Škoda zaradi množičnega nadzora precej spominja na škodo, ki jo povzroči radioaktivnost. Uničujočih posledic se družba kot celota zave šele deset, petnajst, mogoče dvajset let kasneje, zato tudi s takšno lahkoto preženemo misel na nevarnost nečesa, kar ne vidimo, ne čutimo in ne vohamo, ko se sprehajamo po cesti. V resnici še predobro vemo, kam korakamo, saj se lahko zatečemo k številnim zapisom in lekcijam zgodovine.

Za trenutek si predstavljajte, da bi nekdo prestrezal vse vaše telefonske pogovore. Bi dvakrat razmislili, kaj bi rekli? Verjetno. Verjetno bi se vzdržali pogovorov o stvareh, ki jih hočete ohraniti izključno med sogovornikom in vami, in jih pustili za takrat, ko se lahko pogovarjate na štiri oči, brez da bi kdo prisluškoval.

Imam dobro novico – tega si ni treba predstavljati: po zaslugi razkritij Edwarda Snowdena vemo, da se prestreza vse. Vse, kar gre mimo ene izmed prisluškovalnih točk omrežja NSA/GCHQ, če smo natančni, česar pa nikakor ne moremo vedeti vnaprej. Vsi podatki sicer ne gredo skozi podrobno analizo, ampak saj tudi v Vzhodni Nemčiji niso, ko so s pomočjo pare odpirali zapečatena pisma, pa so se ljudje vseeno izogibali temu početju.

V državah, kjer se izvaja direktiva o hrambi podatkov, kjer se naši mobilni telefoni spreminjajo v vladne sledilne naprave in kjer se beleži vsak klic (ne vsebina, ampak le podatek, da je bil klic opravljen), se je malo več kot polovica ljudi vsaj enkrat obotavljala ali vzdržala telefonskih klicev, ki bi lahko bili v prihodnosti uporabljeni proti njim: psihologi, pomoč pri zasvojenosti z drogami itd. Več kot polovica. To ni za lase privlečen futuristični scenarij, to se že dogaja.

Tu je eden izmed ključnih razlogov za zasebnost: ker imamo temeljno potrebo po tem, da nekatere stvari ohranimo zase. Alternativo zasebnosti ne predstavljajo odprti pogovori o vseh naših težavah in skrbeh. Kot kažejo številke, je alternativa, da se o težavah sploh ne pogovarjamo, iz strahu pred tem, da bodo naše slabosti, navade ali prirojene značilnosti nekoč uporabljene proti nam.

Tudi zdravstvena zasebnost obstaja z razlogom, da lahko ljudje s težavami dobijo pomoč brez bojazni, da jih bo nekoč nekdo zaradi tega obsojal. Lahko bi bilo očitno, da je pomoč državljanom v najboljšem interesu družbe, množični nadzor pa to pomoč otežuje, če ne celo onemogoča.

Zgodovina nas uči, da se bo vse skupaj prevesilo v zloveščo tišino. Zato so nevarni tudi ljudje, ki na cestah skomigajo z rameni: večina jih namreč domneva, da jih zaradi tega, ker sami nimajo potrebe po zasebnosti, ne motijo tudi novi zakoni, ki to pravico kratijo ostalim. Kar pa seveda ostalim ne dopušča možnosti, da se odločijo zase.

V končni fazi je za lastno zasebnost odgovoren vsak posameznik. Svet, kakršnega poznamo, je pokazal, da razen sebi ne moreš zaupati nikomur, da bo hranil tvoje skrivnosti, in da za to verjetno potrebuješ zbirko orodij in navad.

Povedana skrivnost navsezadnje ni več skrivnost. Enako velja za skrivnost, ki jo je nekdo slučajno slišal, oziroma skrivnost, ki jo je nekdo prestregel.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Postani član Piratske stranke?

Za včlanitev je potrebno zgolj izpolniti pristopno izjavo in poravnati letno članarino.

Včlani se!