Volilni okraji so (še vedno) ustavno sporni
Vladna koalicija je po hitrem postopku »popravila« volilno zakonodajo tako, da so spremenili meje v 15-ih volilnih okrajih.[1] Namen te poteze naj bi bilo doseči zmanjšanje razlik v številu prebivalstva med volilnimi okraji, saj so bile ravno prevelike razlike poglavitni razlog, da je Ustavno sodišče razporeditev volilnih okrajev in enot označilo za neustavno.[2]
Volitve, ki temeljijo na volilnih okrajih, so problematične, saj je teža glasov državljanov različna glede na to, kje v državi prebivajo.
Tak popravek je zato pravzaprav smešenje iz sodbe Ustavnega sodišča in le kratkoročna rešitev – stanje, v kolikor nova ureditev sploh prestane morebitno ustavno presojo, bo zaradi selitev prebivalstva znotraj države slejkoprej ponovno v nasprotju z ustavo.[3]
Največja vladna stranka SDS ne skriva, da si želi uvedbe izrazito nedemokratičnega večinskega volilnega sistema, ki bi izbiro državljanov omejil na zgolj dve največji politični stranki in omogočil strankam, ki jih danes podpira le okrog 10 % vseh državljanov, izmenjavo neomejene moči od mandata do mandata in popolno razritje mnogih temeljev demokracije.[4]
A zaskrbljujoče je, da jih pri vztrajanju pri dosedanji ustavno sporni ureditvi, s katero najverjetneje le zavlačujejo do ugodnejše priložnosti za uresničitev svojih teženj, podpirajo tudi druge vladne stranke, ki so veliko manjše in bi jih uresničitev načrtov SDS popolnoma izbrisala s političnega parketa.
Očitno pa je, da trenutna “strankokracija”, ki se za svoj obstanek opira ravno na obstoječ volilni sistem, ne vzbuja velikega zaupanja med večino prebivalstva. Rešitev velike politične vrzeli zato nikakor ne more biti v nadaljevanju z obstoječim sistemom ali v dodatnem kratenju demokracije, temveč le v njeni krepitvi in omogočanju manjšim političnim akterjem, da sploh dobijo priložnost ponuditi alternativo dosedanji strankokraciji.
Sistem volilnih okrajev bi morali povsem opustiti ter uvesti prednostni glas, s katerim bi državljanom omogočiti neposredno možnost izbora, katere kandidate želijo v državni zbor izvoliti.
Za liste izvenparlamentarnih strank je leta 2018 volilo skupno več kot 12 % vseh, ki so se volitev udeležili, kar pomeni, da je glas skoraj osmine vseh volivcev (približno toliko, kot jih je volilo LMŠ) ostal v državnem zboru nezastopan.[5]
Z uvedbo rezervnega glasu, ki smo ga vladi in opozicijskim strankam predlagali novembra lani, bi državljanom omogočili, da uveljavijo svoj glas ne glede na to, ali ima njim politično najbližja izbira možnost prestopiti parlamentarni prag: prt.si/rezervniglas
Prav tako je volilno zakonodajo potrebno popraviti tako, da bo posamezne liste kandidatov možno podpreti tudi elektronsko, kar bi zagotovilo, da slabe epidemiološke razmere ali druge izredne razmere ne bi vplivale na volilni rezultat, kajti overjanje podpisov podpore kandidatnim listam je po obstoječi volilni zakonodaji možno le fizično na upravnih enotah: prt.si/digitalnipodpisi