Vlada je pri upravljanju z epidemijo prekoračila obstoječa pooblastila

Ključno sporočilo odločitve ustavnega sodišča, s katero je bilo za neustavnega označen del zakona o nalezljivih boleznih in še več vladnih odlokov, med njimi tudi tisti, ki so urejali omejitve gibanja, zbiranja, prehajanja občinskih meja in pa policijsko uro, je, da o omejevanju človekovih pravic sme odločati le državni zbor, vlada pa je dolžna zgolj izvrševati odločitve le tega.^[1]

Spoštovanje osnovnih človekovih pravic je najbolj temeljna referenca, ki mora veljati pri pripravi zakonov ne glede na okoliščine, v katerih se kot družba znajdemo. Ne glede na to, ali smo v epidemiji, ali pride do hude naravne nesreče, oboroženega konflikta ... vlada državljanom ne sme samovoljno omejevati temeljnih pravic, brez utemeljenega razloga in brez ustrezne zakonske podlage. A tudi ko je nujnost omejitev objektivno dokazljiva, je pri tem potrebno ravnati v skladu z načelom sorazmernosti. Vse to je po ustavi dovoljeno le državnemu zboru, kar je Ustavno sodišče tudi izrecno navedlo v sodbi.

Odločanje o posegih v temeljne pravice na podlagi hitro in izrazito nepregledno sprejetih odlokov, skupaj z odsotnostjo vsakršnega ocenjevanja učinkov teh ukrepov na potek epidemije, so indikatorji, ki jasno kažejo na zlorabo oblasti s strani slovenske vlade.