Pregled različnih tipov reaktorjev in njihovih ponudnikov
Pri javni razpravi o gradnji drugega bloka jedrske elektrarne Krško opažamo nemalo zavajanj in manipulacij tako s strani koalicijskih kot tudi opozicijskih strank.
Drugi blok NEK je projekt izjemnega pomena – uspešnost njegove izvedbe bo vplivala na naše okoljske zaveze, ceno energije ter javne finance.
Ker se najverjetneje obeta referendum o projektu in ker si želimo, da se javnost odloči na podlagi zanesljivih informacij, smo pripravili kratek pregled najverjetnejših ponudnikov in reaktorjev, ki jih ti trenutno gradijo po svetu.
Za lažjo primerjavo: električna moč jedrske elektrarne Krško je 696 MW, reaktor vsebuje 121 gorivnih elementov. Polovica proizvedene energije, ki pripada Sloveniji, zadovoljuje približno 20 % naših potreb po elektriki.¹
Ameriški AP1000
Američani so najbolj zainteresirani za gradnjo drugega bloka Jedrske elektrarne Krško. Ameriško podjetje Westinghouse je zgradilo prvi blok elektrarne, ki mu prav tako zagotavlja rezervne dele. Združene države si zelo želijo oživiti lastno jedrsko industrijo, ki je v globoki krizi.
Reaktor AP1000 ima 1100 MW moči. Trenutno delujejo štirje reaktorji tega tipa, vsi na Kitajskem, kjer so potrebovali v povprečju od 8 do 9 let za njihovo izgradnjo. Jedrska elektrarna Haiyang poleg elektrike dobavlja tudi toplotno energijo okoliškim mestom ter proizvaja pitno vodo.
Na žalost gradnja AP1000 reaktorjev v ZDA ne poteka tako gladko kot na Kitajskem. Trenutno sta pri jedrski elektrarni Vogtle v gradnji samo dva reaktorja tega tipa, pri čemer imajo veliko težav. Gradnja AP1000 pri elektrarni VC Summer je primer popolnega poloma, zaradi previsoke cene so projekt celo zaustavili.
Kompetentnost Američanov za gradnjo jedrskih reaktorjev je vprašljiva, reaktorjev namreč niso zmožni postaviti niti na domačih tleh.
Možnost izbire AP1000 se ta trenutek tehta na Češkem, v Indiji, Ukrajini, Turčiji in tudi pri nas. Od vseh držav je z investicijo še najdlje napredovala Ukrajina, ki je kupila dele nedokončane VC Summer in namerava zgraditi pet enot AP1000.²
Zelo velik minus ZDA je popolna odsotnost procesov reciklaže jedrskega goriva. Na žalost Američani v tem delu zaostajajo za Francozi, Rusi in Kitajci.
Po drugi strani so ZDA svetovni voditelj pri proizvodnji jedrskega goriva. V tovarnah v ZDA, Veliki Britaniji in na Švedskem proizvedejo več kot 5000 gorivnih elementov na leto.
Slaba stran izbire Američanov je tudi nezanesljivost njihove politike, ki se glede jedrske energije obrača po vetru. Joe Biden je v svoji kampanji sicer izrekel podporo jedrski energiji, vendar se ta v praksi še ni manifestirala.
Francoski EPR
Francozi so svetovni voditelji po deležu jedrske energije, ki zadovoljuje kar 70 % potreb po elektriki v državi. V 70-ih in 80-ih letih so jedrske elektrarne v Franciji rasle kot gobe po dežju. Francozi so celo zgradili dva oplodna reaktorja, ki sta bila zmožna uporabljati izrabljeno gorivo drugih elektrarn. V 90-tih letih so šli čez krizno obdobje, med katerim so povsem prenehali z gradnjo novih jedrskih reaktorjev, kar je privedlo tudi do popolne izgube vsega znanja, potrebnega za njihovo gradnjo. Nova generacija inženirjev se je morala vsega naučiti znova.³
EPR je megalomanski reaktor. Je največji, najkompleksnejši in s svojih 1650 MW moči absolutni svetovni rekorder med vsemi reaktorji. Izjemna moč je njegova velika prednost. Tako velik reaktor je idealen za spopadanje s hitro rastjo povpraševanja po električni energiji.
Žal sta prva dva reaktorja tega tipa – Flamanville 3 in Olkiluoto 3 – doživela kup neuspehov. Oba projekta sta v gradnji že več kot 12 let, cena pa se je v tem času povečala za nekajkrat. Edina dva delujoča EPR reaktorja sta na Kitajskem, gradnja je bila zelo težavna, začetni proračun pa presežen za 2-krat. Gradnja Hinkley Point C v Veliki Britaniji poteka po načrtu, vendar je projekt žrtev slabo načrtovane finančne konstrukcije, cena kapitala je 3-krat višja od cene elektrarne.
Kljub vsem težavam, ki jih imajo projekti EPR reaktorjev, pa smo priča velikim napredkom pri njihovi gradnji, saj se Francozi učijo iz svojih napak in so že prešli začetniško fazo revitalizacije svoje jedrske industrije. Francozi se trudijo dobiti projekte v mnogih državah, za gradnjo EPR se ta trenutek odločajo, ali pa so se že odločili v Franciji, Veliki Britaniji, na Češkem, v Indiji in na Kitajskem.⁴
Velika prednost Francije je njihova visoko razvita tehnologija recikliranja jedrskega goriva, ki ga izvajajo že skoraj 50 let. Z recikliranjem se lahko vse do 96 % izrabljenega goriva ponovno uporabi. Če izberemo francoski reaktor lahko pričakujemo, da bo Francija proces reciklaže izvajala tudi za nas.⁵ Francozi so poleg tega zmožni proizvesti več kot 2000 gorivnih elementov na leto.
Izbira Francije ima tudi velike politične prednosti. Pri gradnji drugega bloka NEK lahko pričakujemo agresivno propagandno kampanjo iz strani Avstrije, ki nam želi prodajati svojo hidroenergijo. Francija nam je geografsko in politično relativno blizu, s priključitvijo njihovemu projektu jedrske širitve se lahko ubranimo nemškega in avstrijskega energetskega populizma ter si izborimo boljši položaj znotraj EU.
Korejski APR-1400
Med ponudnicami jedrske tehnologije je Koreja najbolj politično nevtralna država, hkrati je tudi znana po svoji visokotehnološki industriji. Korejci trdijo, da so zmožni ponuditi 30 % nižjo ceno od Francozov. Poljakom so poleg gradnje ponudili še prenos tehnološkega znanja, v teoriji bi tudi Slovenija lahko sodelovala pri tem projektu in še sama pridobila možnost gradnje jedrskih reaktorjev, verjetno pod korejsko licenco.
APR-1400 je reaktor z močjo 1400 MW. Trenutno delujejo 4, 6 pa jih je načrtovanih.⁶
Pri tem moramo omeniti tudi jedrsko elektrarno Barakah v Združenih arabskih emirati. To je država, ki še nikoli ni imela lastnega jedrskega reaktorja. Korejci so jim zgradili in zagnali 2 reaktorja brez večjih težav, še 2 pa bosta kmalu zgrajena. Gradnja prve enote je trajala 8 let, investicija Emiratov pa je bila dvakrat cenejša v primerjavi s primerljivo močjo AP1000 in EPR reaktorjev zgrajenih drugod.⁷
Korejci imajo svojo lastno proizvodnjo jedrskega goriva v Deajonu s proizvodno kapaciteto 700 gorivnih elementov na leto. Korejci so sicer komaj začeli s programom reciklaže jedrskega goriva.
Ruski VVER-1200
Ta reaktor s 1200 MW moči je evolucija starejših ruskih reaktorjev, ki so zelo razširjeni v sferi bivše sovjetske zveze. Rusi obljubljajo ceno 1,3 milijarde evrov in maksimalno 54 mesecev za dokončanje reaktorja. Nestabilne geopolitične razmere so žal velika ovira za gradnjo teh reaktorjev. Na Finskem so sankcije med EU in Rusijo povzročile dvig cene na 6,7 milijard evrov. Rusko podjetje Rosatom skupaj z gradnjo reaktorja ponavadi zahteva tudi sklenitev pogodbe za dobavo urana za celotno predvideno življenjsko dobo reaktorja (60 let) ter ponudi kredit s strani banke Sberbank.
VVER-1200 se gradi ali načrtuje v Rusiji, Belorusiji, Bangladešu, Egiptu ter na Finskem in Kitajskem.⁸
Kitajski Hualong One
1150 MW reaktor je kombinacija različnih reaktorskih tehnologij kitajsko-francoskega izvora. Doslej je bil zgrajen le en reaktor tega tipa, še 15 reaktorjev je načrtovanih ali pa že v gradnji. Prvi reaktor je bil zgrajen v malo več kot petih letih za ceno približno 2,7 milijard evrov, cena pa naj bi bila v prihodnosti še nižja.⁹
Viri: