Sovjetizacija univerz
Omejevanje vpisa na univerze glede na trenutna delovna mesta je najbolj kratkogleden možen pristop, sploh dandanašnji, ko se zaradi bliskovitega tehnološkega napredka znanje, s tem pa tudi trg dela, posodablja vsakodnevno.[1]
Prav tako je to omejeno iz same perspektive nižanja brezposelnosti, kajti smiselnejši cilj izobrazbe bi bil v ustvarjanju delodajalcev, ne delavcev. To pa se lahko doseže edino tako, da se ljudem omogoči možnost poglabljanja katerekoli vede, za katero smatrajo, da je v njej določena perspektiva. Obenem pa je poleg surovega znanja, ki se ga samo nalaga, predvsem bistveno učenje sposobnosti raziskovanja in kritičnega razmišljanja, saj je prav to ključno za dohajanje in ustvarjanje konstantnega napredka, tako tehnološkega kot družbenega. Drugače bomo ostali le z množico ljudi, ki čaka na to, da se za njih čudežno iz nikoder pojavi že ustvarjena služba, redkokdo pa bo zmožen slediti svojim zanimanjem do te mere, da lahko iz njih tudi kaj koristnega ustvari.
Še toliko ključnejši je ta pomislek ob zavedanju, da smo na pragu avtomatizacije mnogoterih služb in ko se to zgodi, bo mnogo ciljno izobraženih ljudi ostalo ne le brez službe, temveč praktično brez izobrazbe, saj bo njihova postala boljkone brezpredmetna. Za te ljudi je, poleg UTDja[2], ki bi nadomestil izgubljeno finančno plat, ključna tudi možnost svobodnega izobraževanja, saj le-to človeku daje smisel, sproti pa se s tem ustvarja možnost, da bodo ti ljudje ravno zaradi tega odkrili nova zanimanja in prek njih nato tudi dosti doprinesli.
Kar pa se tiče ugovorov, da nujno potrebujemo več zdravnikov, pa je dejstvo, da bi jih lahko imeli brez kakršnegakoli sovjetskega urejanja vpisa na fakultete[3], temveč tako, da skušamo razmere v državi urediti in morda kateremu izmed mladih študentov medicine, prebeglih v tujino[4], ponovno osmislimo vrnitev v domovino. S sovjetizacijo univerz in takorekoč planskim načrtovanjem študija pa bomo le spodbujali dozdajšnje trende bega mladih[5], ob katerih je že skoraj vseeno, kje ti študirajo, saj tu v trenutnih razmerah skoraj gotovo ne ostanejo.
Niti pomanjkanja razpisnih mest, število katerih se z izgovorom saniranja gospodarske krize zmanjšuje že vse od leta 2011[6], se ne bo rešilo s prilagajanjem razmerja razpisanih mest gospodarskim potrebam, temveč je rešitev v odpiranju dodatnih mest, npr. ravno na medicini, kjer bi poleg tega še morali sprejeti merila za ocenjevanje kakovosti zdravniškega, zlasti kliničnega dela, ki bi onemogočala negativno selekcijo. Večjo pozornost bi morali posvečati izboru kandidatov za študij medicine z upoštevanjem njihovih nagnjenj, ne samo dosedanjega šolskega uspeha po točkovalnem sistemu in merilih, ki jih ovrednoti kar računalnik. S kandidati bi se morali pogovoriti in preveriti, ali jih poleg znanja odlikuje tudi empatija, solidarnost in nesebičnost ter ali želijo slediti temeljnemu cilju poslanstva zdravnikov, ki je predvsem pomoč bolnim in oviranim.[7]
Za pozabiti pa ni niti, da so, poleg inženirskih stvaritev in kompetentnih kadrov, eden naših glavnih izvozov tudi misleci in kulturniki, tako sta npr. pesnik Tomaž Šalamun[8] in filozof Slavoj Žižek[9] v Ameriki verjetno celo bolj poznana, kakor pri nas. In morda bi nam prav sedaj koristilo v zakup vzeti tudi bolj filozofsko držo in preden ravnamo stopiti korak nazaj in stvari najprej dodobra premisliti, nato pa lahko sprejmemo odločitve, ki bodo dejansko prispevale dobrobiti.