Solistični in nepremišljeni projekti ne prispevajo k reševanju stanovanjske krize
Skupnost za mlade Gerbičeva, projekt Republiškega stanovanjskega sklada, je na razpisu za oddajo sob prejel samo 77 prijav, kar predstavlja manj kot polovico od 171 razpisanih mest. Od tega je bilo uspešnih prijav le 62, kar pomeni, da bosta ⅔ stavbe ostali prazni.[1]
Gre za objekt, poln manjših eno in dvoposteljnih sobic, ki je bil na veliko reklamiran kot prispevek k reševanju stanovanjske problematike mladih.
Republiški stanovanjski sklad je za projekt odštel približno 5 milijonov evrov, sredstva so bila pridobljena s posojilom razvojne banke Sveta Evrope, a je projekt povsem zgrešil svoj namen.[2]
Sobe so kljub rahlo nižjim najemninam od tržnih neprivlačne za bivanje, poleg majhnosti jih namreč "krasijo" še skoraj vse omejitve, ki jih poznajo klasični študentski domovi, vključno s segregacijo po spolu.
Razlika v najemnini od tržne ni niti približno dovolj velika, da bi odtehtala vse negativne vidike življenja v takšnih pogojih.[3] Situacija na trgu mora biti res obupna, da se je na razpis toliko ljudi sploh prijavilo.
V svojih komentarjih na poskuse noveliranja stanovanjskega zakona smo vedno opozarjali, da je pri pobudah za gradnjo novih stanovanj potrebno vzpostaviti tudi standarde kakovosti novogradenj, z zavezo k postopnemu zviševanju le teh.[4]
Potrebujemo tudi širšo socialno–stanovanjsko strategijo, ki bo dajala prednost ne zgolj gradnji novih sosesk, temveč tudi gradnji skupnosti in zdravega ter vzpodbudnega življenjskega okolja.
Solistični in nepremišljeni projekti, kot je Gerbičeva, ne prispevajo k reševanju stanovanjske krize, temveč tratijo že tako ali tako izredno omejena sredstva, ki jih za gradnjo novih javnih stanovanj primanjkuje.