Reševanje nemškega elektroenergetskega sistema

Slovenija in druge države so v drugem tednu septembra zaradi nepričakovano nizke proizvodnje vetrne energije v Nemčiji morale zagnati lastne rezerve, da bi tamkajšnji elektroenergetski sistem rešile pred kolapsom. Cene električne energije so na nemškem trgu poskočile tudi do 1000 evrov na megavatno uro.^[1]

Nemčija ima nameščenih kar 62 GW vetrnih elektrarn, a je učinkovitost slednjih odvisna od venomer spreminjajoče se moči vetra. V primeru slabega vetra se lahko proizvodnja spusti tudi pod 10 %, navadno pa se proizvodnja čez dan giblje med 25 % in 45 %. Tako velika nihanja proizvodnje iz obnovljivih virov nemcem uravnavajo termoelektrarne na plin in premog, nemalokrat, ko tudi to ni več dovolj, pa jih pred izklapljanjem uporabnikov za visoko ceno rešujejo sosednje države.^[2]

Odločitev Nemcev, da ob svojem “energetskem prehodu” hkrati izključijo več kot polovico svoje jedrske proizvodnje, jih sedaj sili v odpiranje novih termoelektrarn na premog ter v povečevanje odvisnosti od uvoženega plina, v skrajnih scenarijih, kot je bil septembrski, pa jih prepušča nemilosti trga. Podobno kot pri premajhni proizvodnji se morajo na svoje sosede zanašati tudi za odvzem viškov, ki nastajajo ob preveč ugodnem vetru.^[3]

Dejavnost oskrbe z elektriko in plinom proizvede kar 27 % vseh izpustov CO2 v Sloveniji.^[4] Če želimo izpolniti svoje mednarodne zaveze k zmanjševanju toplogrednih emisij in dejansko tudi zapreti TEŠ, ter hkrati preprečiti, da bi računi za električno energijo skočili v nebo ali da bi celo morali izklapljati uporabnike, je gradnja drugega bloka jedrske elektrarne Krško nujna.