Protekcionizem in sebičnost nam lahko le škodita

Avstrija je od ostalih članic Evropske unije poskusila izsiliti več cepiva, kot bi ji sicer pripadalo zaradi solidarnostne sheme, usmerjene v pomoč petim državam z največjim pomanjkanjem. Da bi dosegli svoje, so Avstrijci bili pripravljeni celo groziti z blokado skupnega naročila dodatnih 100 milijonov odmerkov.[1]

Tej sebični potezi avstrijske vlade sta se pridružili še Češka in Slovenija, ki sta obe upali, da bo namera Sebastiana Kurza uspela, vendar so se vse preostale države članice soglasno odločile za solidarnost, kratko pa je pri vsem tem potegnila Češka, medtem ko Avstriji in tudi Sloveniji to prinaša predvsem novo temno piko pri mednarodnih odnosih.[2]

Morebitna visoka odstopanja po precepljenosti med evropskimi državami lahko privedejo do ukrepov, ki bi diskriminirali državljane posameznih držav, kar bi pomenilo odpoved temeljev Evropske unije.

Tudi Slovenija je bila ena izmed tistih držav, ki se je decembra samovoljno odrekla dodatnim odmerkom Pfizerja v upanju na cenejšo AstraZeneco, zaradi česar so sploh nastale tako velike razlike med državami članicami.

Zaradi te špekulacije bo predvidoma vsaj 120.000 manj cepljenih do poletja v Sloveniji.[3] Vsak dodatni dan zaprtja družbe samo gospodarstvu naredi več škode, kot pa je država s tem nespametnim manevrom prihranila (5 milijonov evrov).[4]

Namesto da bi se vlada soočila z odgovornostjo za svoja dejanja, se tega na vso moč otepa, priča smo sramotnemu tiščanju glave v pesek v zvezi s tem vprašanjem in nenehnemu izpostavljanju visokih številk cepiva, ki bi nam naj bilo dostavljeno v drugi polovici leta, kot da to kakorkoli opraviči škodo, ki bo nastala v prihodnjih nekaj mesecih.[5]

Tudi kazanje s prstom v Bruselj jih ne more oprati krivde.

Odločitev za solidarnost in skupno naročanje je sicer ena redkih pametnih odločitev, ki jo je EU ubrala pri strategiji financiranja razvoja, proizvodnje in dobave cepiv. Storjenih pa je bilo tudi nekaj temeljnih napak.

Namesto da nadaljuje s svojo mednarodno blamažo, bi se vlada morala v okviru EU zavzeti za sledeče:

Opustitev cepilnega protekcionizma, posebno kadar gre za izvoz v države v razvoju.

Protekcionizem do cepiva s prepovedjo izvoza iz EU je glede na težave, ki jih bodo zaradi nedostopnosti cepiva imele nerazvite države, dodaten strel v koleno, saj se pojavljajo nove mutacije virusa, ki utegnejo biti odporne na obstoječa cepiva.[6] Odpira se tudi nevarnost, da nam države, iz katerih uvažamo potrebne sestavine za cepiva, uvoz teh prepovedo.[7]

Sprostitev pravic intelektualne lastnine, povezanih s cepivi.

Evropska unija in mnoge druge razvite države se tudi med to pandemijo niso bile sposobne soočiti s problemom monopolizacije cepiv in zdravil. Pandemija je tako ponovno opozorila na zastarelo in neustrezno patentno ter korporacijsko zakonodajo. Prav tako pa je razgalila nemoč Evropske unije, lahko bi celo rekli njeno podrejenost v pogajanjih z velikimi farmacevtskimi korporacijami.

Da korporacije bogato služijo s cepivi, razvoj katerih je bil v veliki meri financiran z davkoplačevalskim denarjem, je absurdno.[8] Evropska unija bi morala sprostiti pravice intelektualne lastnine, povezane s cepivi, s čimer bi pospešili njihovo proizvodnjo.


  1. http://prt.si/politicovacc ↩︎

  2. https://prt.si/polomATSICZ ↩︎

  3. https://prt.si/polompfizer ↩︎

  4. https://prt.si/sparanjePfizer ↩︎

  5. https://prt.si/beovicstudioC ↩︎

  6. https://prt.si/tanzanijacovid ↩︎

  7. https://prt.si/dvigpatentov ↩︎

  8. https://prt.si/pfizer2mil ↩︎