Pritiski na mnenjedajalce v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja za HE Mokrice
Dodatne hidroelektrarne na Savi bi reko povsem opustošile, temu dejstvu navkljub pa se s strani investitorjev ter Ministrstev za okolje in kmetijstvo nadaljuje serija pritiskov zoper strokovne institucije ter civilno družbo, ki opozarjajo na okoljsko nesprejemljivost projektov.
Vpogled v dokumentacijo mnenjedajalcev v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja za Hidroelektrarno Mokrice, ki ga je opravilo Društvo za preučevanje rib Slovenije, kaže na nepravilnosti in vršenje pritiska nad Zavodom za ribištvo (ZZRS) ter Zavodom za varstvo narave (ZRSVN).[1]
Oba zavoda sta o vplivih projekta na okolje podala strokovno povsem neutemeljeni mnenji v prid gradnje hidroelektrarne po predvidenih načrtih investitorja. Zavod za ribištvo je sicer prvotno izdal negativno mnenje, pod katerega so se podpisali tudi strokovnjaki, a je po zagovoru, ki ga je zaradi tega zavod moral opraviti na Ministrstvu za kmetijstvo, bilo mnenje brez obrazložitve spremenjeno v pozitivno, pod to mnenje pa je na koncu bil podpisan le še direktor zavoda brez strokovne ekipe.[2]
Izravnalni ukrep, ki bi po prvem mnenju ZZRS bil potreben, da bi gradnja hidroelektrarne postala sprejemljiva, je razširitev območij Natura 2000 na Savi, s katero bi se nadomestilo izgubo habitata vrstam, ki jih bo gradnja hidroelektrarne ogrozila. A ta ukrep je Zavod za varstvo narave brez strokovne utemeljitve zavrnil.
Skupek mnenj obeh zavodov je torej tak, da je gradnja HE Mokrice po predvidenih načrtih investitorjev povsem sprejemljiva. To je kontradiktorno tako prvotnemu mnenju Zavoda za ribištvo, ki ga je zavod pod pritiskom moral spremeniti, kot tudi sodbi Upravnega sodišča, ki je leta 2019 razveljavilo okoljevarstveno dovoljenje za hidroelektrarno zaradi očitnih procesnih napak in neupoštevanja ključnih študij o vplivu hidroelektrarne na okolje.[3]
Iz več kot 3000 strani dokumentacije investitorja, priložene novemu postopku za izdajo gradbenega dovoljenja za HE Mokrice, je razvidno, da študije o vplivih na zavarovane vrste v okolici hidroelektrarne znova niso bile priložene.[4] Zavod za ribištvo, ki opravlja monitoringe ribjih populacij v svojem končnem mnenju, teh prav tako ne navaja.
Razlog za to je seveda očiten, mnenjem strokovne študije niso priložene, ker kažejo na to, da gradnja HE Mokrice pod predlaganimi pogoji investitorja ni dopustna, saj bi imela katastrofalen učinek na dve zavarovani območji Natura 2000, uničenih bi bilo še 200 ha prvovrstnih kmetijski zemljišč, izravnalni ukrepi, ki jih je predlagal investitor, pa ne zadostujejo, da bi z njimi ublažili naravi nastalo škodo.[5]
Zahtevan izravnalni ukrep, da bi gradnja HE Mokrice postala dopustna, je širitev območij Natura 2000 na Savi, to pa bi povsem onemogočilo načrtovano gradnjo verige desetih hidroelektrarn od Tacna do Suhadola in vpletenim elektroenergetskim podjetjem še veliko bolj pokvarilo načrte.[6]
Da sta okolje in narava degradirana daleč prek meje vzdržnosti, je dejstvo. Rešitve za zagotavljanje dodatnih kapacitet električne energije, kot je gradnja hidroelektrarn na rekah, ki so v ekološko zelo slabem stanju, nas silijo v izbiro med uničenjem dodatnega dela narave v zameno za neznatno zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. To niso zares rešitve, temveč izgubljanje časa ter zapravljanje javnega denarja.
V ozadju pa so tudi veliki finančni interesi, saj se za HE Mokrice, kljub temu da projekt nima veljavnega gradbenega dovoljenja, že sklepajo pogodbe in odpirajo javni razpisi v skupni vrednosti približno 100 milijonov evrov.[7]
Okolju veliko bolj prijazen in dejansko izvedljiv način za polno razogljičenje slovenske energetike je gradnja drugega bloka Jedrske elektrarne Krško: prt.si/10letfukusime