Anonimni avtor
* Avtorjem omogočamo anonimnost, saj nekateri še ne želijo biti asociirani kot člani stranke. Za več informacij se obrnite na zapisi@piratskastranka.si.
Vsi blog zapisi

Pravica v banana republikah: ozadje sojenja The Pirate Bayu

26. April, 2013 (nazadnje posodobljeno: 4. July, 2018)
Objavljeno v kategoriji: Korupcija

V sodnem procesu proti dvema upravljavcema spletnega portala The Pirate Bay, njihovemu uradnemu govorcu in še četrti, nepovezani osebi, je bilo storjenih toliko napak, da ga je težko v celoti povzeti. Med procesom so najprej določili, da so bila dejanja kriminalna, nato poiskali krivce in nazadnje skušali dognati, za kaj naj bi ti odgovarjali. V vsaki civilizirani državi z vladavino prava je vrstni red obraten.

Znano je, da so ZDA zahtevale zaprtje The Pirate Baya in sojenje odgovornim. To je potrdila švedska javna televizija, ki je razkrila, da je bil takratni švedski pravosodni minister, Thomas Bodström, v stiku z ameriškim zunanjim ministrstvom prek posrednikov.

Nato je 31. maja 2006 policija med racijo izpraznila celotno dvorano s strežniki in odnesla vse, ne le tistih v lasti The Pirate Baya. V očitno namernem poskusu vzbuditi strah v javnosti pred povezanostjo s portalom, je bilo kot kolateralna škoda zaseženih skoraj 200 strežnikov različnih malih trgovin. Lobisti industrije avtorskih pravic so izjavili, da “je treba biti previden, kam postaviš strežnik”. (Pozneje so bili nekateri z ustavo zaščiteni strežniki – v lasti registriranih novičarskih publikacij – dejansko vrnjeni, a šele po odločnem posredovanju sodnika. Drugi, denimo razpravljalni forum organizacije Piratbyrån, so ostali zaseženi.)

Da bi še bolj zasejala strah pred povezanostjo, je policija nadlegovala pravne zastopnike portala, tako da so jim na silo odvzeli vzorce DNK in jih vnesli v bazo za kakršno koli nadaljnjo uporabo.

Jima Keyzerja, uslužbenca policije in vodjo preiskave, je že pred koncom slednje najelo podjetje Warner Brothers, ki je ena od tožečih strank. V službi pri Warnerju je bil že, ko je vodil zaslišanja in peljal preiskavo proti koncu. Gre za učbeniški primer podkupovanja, zato veliko švedskih blogov omenja “podkupljenega policaja Jima Keyzerja” (den mutade polisen Jim Keyzer). Takratna švedska pravosodna ministrica, Beatrice Ask, je zadevo pospremila z besedami: “Dobro je, da naše policiste najemajo zunaj policije. To pomeni, da so njihove sposobnosti iskane.”

Predsedujoči okrožnemu sodišču, Tomas Norström, je primer prevzel nase. To sicer naj ne bi bilo možno, a kot je obrazložil, naj bi bil za primer pristojen njegov oddelek (specializiran za monopolne avtorske pravice), on pa je edini sodnik na voljo. Norström je bil (tako kot vsi tožniki) vpisan kot član švedskega združenja za avtorske pravice pa tudi kot član upravnega odbora švedskega združenja za zaščito intelektualne lastnine. To je pomenilo, da ima politično in morebitno družbeno korist od izida primera ter je zato učbeniški primer korupcije. (Zato je v švedskih blogih veliko govora o “skorumpiranem sodniku Tomasu Norströmu”.)

Med preiskavo so najprej podali obtožnico proti dvema upravljavcema The Pirate Baya. Uradni govornik Peter Sunde, ki je odkrito komuniciral z industrijo avtorskih pravic, je bil iz nekega razloga prav tako obtožen, čeprav ni storil drugega, kot govoril. Četrta, s primerom povsem nepovezana oseba je bila obtožena bolj ali manj zato, ker je bila premožna in bi jo lahko uničili v opozorilo drugim ter še okrepili strah pred povezanostjo. (To seveda ni bila uradna razlaga, čeprav je bilo vsem jasno, za kaj gre.)

Obramba je med sojenjem opozarjala, da obstoj zločina, pri katerem naj bi četverica sodelovala, sploh ni bil dokazan. (Kultura souporabe je v veliko državah povsem zakonita. Tožilstvu se ni zdelo potrebno dokazati, da je bilo nezakonito dejanje zagrešeno, le da je nekje prišlo do souporabe, ne da bi bila souporaba tam dejansko nezakonita. Če bi se takrat zgodila denimo v Španiji, bi bila povsem zakonita.) Tožilstvo se je strinjalo, da obstoj zločina ni bil dokazan, vendar je to še kako pomembno dejstvo čudežno izginilo iz končne razsodbe, ki je obtožence spoznala za krive sodelovanja pri nedokazanem zločinu.

Kaj pa uradni govorec Peter Sunde? Obsojen je bil zaradi sodelovanja pri upravljanju The Pirate Baya, in to na podlagi izenačevalnika obremenitve, ki ga je namestil v omaro strežnika. Šlo je za škatlico, ki sploh ni bila priključena na strežnik in ni bila namenjena za The Pirate Bay, temveč za nekaj povsem drugega. Dokumentacije o nastavitvah ni bilo nikjer, medtem ko je bilo vse ostalo med preiskavo skrbno zabeleženo.

Prizivno sodišče je zavrnilo ponovitev sojenja na okrožnem sodišču, na katerem je razsodbo podal pristranski sodnik. Prizivni sodniki so bili člani iste politične organizacije, zagovornice avtorskih pravic, kot Tomas Norström in niso ugotovili nobene pristranskosti.

Sojenje na prizivnem sodišču ni vzbudilo veliko pozornosti, saj je bilo pričakovati, da bo šel primer, ki je pomenil mejnik, na vrhovno sodišče. Šlo je za drugo dejanje v tridejanki. Pri tem sta kar dva prizivna sodnika izhajala iz podobnih lobističnih krogov, ki so ščitili avtorske pravice, kot okrožni sodnik Norström. Potrdili so razsodbo okrožnega sodišča, da so obtoženi krivi sodelovanja pri zločinu, katerega obstoj ni bil nikdar dokazan.

Potem je vrhovno sodišče zavrnilo obravnavo primera. Takrat je četverica odšla v izgnanstvo.

To je bilo le nekaj izjemnih dogodkov, ki so se zgodili med sojenjem dvema upravljavcema The Pirate Baya, njihovemu uradnemu govorcu in četrti, nepovezani osebi.

Švedska se lahko pohvali s sistemom, ki ni vreden banana republik. Ko je ustaljeni red ogrožen ali ko pokliče Amerika, Švedska skoči pokonci, človekove pravice in pravna zaščita pa gredo rakom žvižgat.


* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.